Matjaž Gruden
Na vprašanje, zakaj so se mnogi ljudje, ki imajo za seboj tako dolgo obdobje avtoritarnosti in enoumja, tako hitro naveličali demokracije, po kateri smo tako hrepeneli, ni enoznačnega odgovora. Vsekakor je razočaranje vzhoda nad pluralistično demokracijo del širše zgodbe ponovnega razmaha populizma kot posledice nebrzdane neoliberalne globalizacije, ki nam je prinesla brexit, Trumpa in njemu podobne. Po drugi strani pa ima vzhodna Evropa tudi svojo zgodbo in vzroke za tako hitro ponovno koketiranje z avtoritarnostjo in močnimi voditelji, ki so gotovo povezani, niso pa identični tistim, ki so v Belo hišo pripeljali slovenskega zeta, Britance pa prepričali, da se osvobodijo bruseljskega jarma medsebojne evropske povezanosti, solidarnosti in sodelovanja.
Medtem ko je globalizacija brez socialnih in kakršnihkoli drugih varoval pripeljala do stagnacije ali poslabšanja življenjskega standarda srednjega in nižjega srednjega sloja v večini razvitih zahodnih gospodarstev, ljudje na vzhodu, vsaj v povprečju, gotovo imajo več, kot so imeli pred političnimi spremembami. Ta ocena je seveda precej pavšalna, saj ne vključuje izgube občutka vsaj minimalne socialne varnosti, pa tudi ne zelo velikih razlik v dohodkih, ki jih ni mogoče vedno prepričljivo upravičiti z razlikami v sposobnosti, pridnosti in pameti. Pa vendarle, razlike so očitne. V povprečju zaslužimo in imamo več. Še posebej je bilo to očitno na Poljskem, država se je skoraj povsem izognila posledicam svetovne finančne krize in ohranila kontinuirano gospodarsko rast, a se vendarle ni izognila skušnjavi neliberalnega populizma.
Dejstvu, da so nekatere politične stranke, na temelju mandatov, ki so jih dobile na prejšnjih volitvah, sklenile novo koalicijo, ne odrekam ne legitimnosti ne demokratičnosti
