Park vedno nedokončan

Parki izboljšajo kakovost življenja ljudi, a uporabljajo se tudi v tekmovanju med mesti, so motor gentrifikacije. Kako je prišlo do tega?

"Parki postanejo instrument ekonomskega razvoja mest, ko se spremeni ideja mesta: politika manj razmišlja o prebivalcih ter več o turistih in investitorjih. To se je začelo v ZDA v osemdesetih, v Evropi v devetdesetih, v Aziji nekaj let kasneje. Seul je konec devetdesetih začel tekmovati z drugimi mesti v Aziji in svetu. S parki se je mesto promoviralo, privabljalo turiste, spreminjalo lastno podobo. Na Zahodu je podobno: ko se politika neoliberalizira in začnejo mesta tekmovati, postanejo parki orodje, ki jih mestna politika izrabi."

Pomeni javni prostor tudi javno skrb in kaj pomeni njegovo pozasebljenje?

"Odvisno od mesta. V Sloveniji se je javna last skušala prikazati le kot strošek. Trg naj bi poskrbel za vse, a vemo, da ne – javno dobro ne more urejati. Pred desetletji se je javno dobro označevalo predvsem s tem, da ne ustvarja dobičkov. A danes, ko ni velikih dobičkov nikjer več, se želi kapital polastiti tudi zadnjih ostankov javnega. V Aziji država v pogajanjih s kapitalom še vedno nastopa močno, drugače kot vlade v vzhodni Evropi. Južna Koreja je prepoznala, da morajo parki ostati javno dobro v javni lasti. Problem tam je v velikanskih nakupovalnih središčih, ki se množijo in so javni prostor, a v zasebni lasti in pod zasebnim nadzorom. Po drugi strani poznamo po svetu zasebne parke, namenjene javni rabi, kar je del kulture družb in mest."

Katere so glavne smernice vključujočega javnega prostora?

"Če sprejmemo, da ima fizično oblikovanje svoje meje, pridemo do vključevanja bodočih uporabnikov v proces načrtovanja skupnih prostorov. Ne gre le za to, da povedo, kaj bi imeli in česa ne, ampak se skozi te procese prebivalci učijo skupaj reševati težave soseske in ob tem tudi definirajo, kaj je javno dobro, kaj skupni interes, kakšno sosesko, park si želijo. Ko to prepoznajo, so rešitve, ki jih najdejo, uporabnejše in prostori resnično živijo, posledično pa to pritegne tudi turiste. Pomembno je, da skupni prostori niso fiksno in dokončno oblikovani, da dopuščajo spremembe in nadgradnjo. Tu je potreba, da načrtovalci sodelujejo z uporabniki parka tudi, ko je park dokončan. Da skupaj iščejo možne spremembe, če se za to pokažejo potrebe. Načrtovalci se morajo podpisati pod projekt in nositi odgovornost zanj, a hkrati mora njihovo delo odražati tudi spremenjene okoliščine. Tega, kako usklajevati različne interese, biti mediator, krajinske arhitekte nihče ne uči. Kot načrtovalec ali politik ne moreš reči, da imamo, kar imamo, ker so ljudje to želeli, četudi ni to nikomur všeč. Participacija ljudi ne zmanjša odgovornosti odločevalcev, ampak jo poveča."

Danes slišimo, da bi ljudje raje imeli parkirišče kot mali četrtni park.

"Težko verjamem, da lokalni prebivalci ne bi prepoznali vrednosti lokalnega parka. Drugače je s politiki in nepremičninskimi agenti. Bojim pa se, da pogostokrat ni veliko interesa oblasti, če projekt ni v centru mesta ali je turistično neviden."

Kako velik problem je zagrajevanje parkov?

"S parki danes pogostokrat pridejo tudi varnostniki in kamere. Gre za vprašanje kulture, skupnosti, ki so lahko tudi konzervativne, navznoter homogene in izrazito nenaklonjene vsemu novemu, sumničave do vsega, kar je drugačno.

So javni prostori za oblast potencialno nevarni prostori družbenih sprememb?