Dragi prijatelji,
odločil sem se, da glede na svoje izkušnje in na svoja leta vam napišem nekakšno zaupno sporočilo ali bolj preprosto zaupno pismo. Prepričan sem namreč, da bo slovenstvo obstajalo ne glede na našo številčno skromnost, obstajalo ne samo v knjižnicah, slovarjih in študijah, ampak tudi v živečih in delujočih ljudeh.
Žal gre razvoj človeške družbe v drugo smer, zagovarja namreč načelo globalnosti. Globus je namreč krogla in v tem smislu je mišljena naša krogla – Zemlja, na kateri živimo. Res je, da ta globus obstaja in da se vrti okoli Sonca. Kot zaključek bi torej držalo, da ker živimo vsi na enem planetu, smo vsi enako vredni in bi zato bili tudi po naravi globalni.
Ampak vsi dobro vemo, da zato, da se razumemo in se pogovarjamo, ne uporabljamo istega jezika, nasprotno vsak govori jezik, ki se je razvil na kraju, kjer je živel ali živi. To pomeni, da se pogovarjamo na podlagi sporazumevanja na različen način z različnimi besedami, ki pa bi nekako imele enako ali približno isto vsebino.
To vsebino izražamo v naši pisavi, v črkah, v katerih potem tiskano, tako v pismih kakor v različnem tisku, to je v časnikih, v revijah, v knjigah. Iz tega spoznanja sledi, da nastane resničnost, katero moramo upoštevati in uzakoniti.
Ko smo na ti točki, vemo, da globalnost mora absolutno vzeti v poštev to partikularnost, kar v praksi pomeni različnost kljub istim črkam, s katerimi se izraža. Naj torej odločno poudarim, da je ta partikularnost nujno priznana, ne samo uporabljena, ampak tudi varovana. Na ti podlagi je zvestoba ti partikularnosti obvezna za vsako skupnost, ki se je v svetu uveljavila ali se bo v prihodnosti še uveljavila.
Kakor vidite, je po tem natančnem ugotavljanju nujno, da je vsak član neke svojstvene skupnosti že v svojih mladih letih poučen o naravnem razvoju skupnosti, kateri pripada. Najboljši način pa, da pride do takega pouka, je nujnost, da ga človeško bitje spozna že v osnovni šoli, zato da ga bo v vsem razvoju svojega učenja zmeraj upošteval.
Naj opozorim, da en del naše civilizacije, ki ga po navadi imenujeno levičarski, temu mišljenju ugovarja, češ da je ozko in torej egoistično, nacionalistično. Seveda je na podlagi vsega, kar smo prej trdili, v resnici vse točno in ni nikjer nič egoističnega, ampak v zvezi z naravnim razvojem človeka. Zato tisti, ki na podlagi take svoje trditve živi ali celo vzgaja, v bistvu škodi slovenstvu in njegovi prihodnosti.
Upajmo pa, da bo ta zgrešena in v bistvu škodljiva miselnost levice počasi nehala obstajati tudi zato, ker nič ne pomaga reševati vprašanja razvoja pravice delavskega razreda. Glede položaja, v katerem se nahajamo, je torej nujno, da Slovenci najpoprej doživimo demokratičnost v slovenski državni skupnosti, kjer je bila doslej večina v slovenskem parlamentu levičarska, ker so člani, ki niso levičarji, volili za osebe, ki so sledile mišljenju dolgoletnega enostranskega sistema. Bali so se, da bi jim bilo lahko v škodo, če bi izražali svoje resnično prepričanje. Nujno je torej, da se v določenih parlamentih doseže najpoprej enako število levih in desnih poslancev, potem pa večino demokratičnih.
Naj k zgornjeu prikazu dodam še primer voditelja komunizma pri nas Edvarda Kardelja, ki je bil predstavnik jugoslovanske enostranske vladavine maršala Josipa Broza Tita. V nekem govoru je, ne da bi me navedel, izjavil: dobro vem, kaj je narodna zavest, ampak ta prej ali slej vodi v nacionalizem, glejte primera Mussolini in Hitler. Gospodu Edvardu Kardelju sem nekje omenil, da se zelo moti: ne eden ne drugi od obeh navedenih nista bila zvesta svoji narodni zavesti, oba sta bila po svojem početju rasista, priznavala sta državno prednost svojih dveh držav. Hitler jo je celo izražal s stavkom: Deutschland über alles (Nemčija nad vsem drugim). Mussolini je pokazal svojo državno prednost z načinom, kako je hotel uničiti Slovence in Hrvate. Žal se danes vodstvo slovenske levice v svojem mišljenju drži zmeraj mnenja Edvarda Kardelja, da je narodna zavest nacionalizem in s tem škodi slovenskemu narodu.
Ob vsem tem pa moramo vzeti v poštev, da imamo svojo državo, ki se je kar hitro uveljavila ter postala ugledna država v Evropski uniji. Ta upošteva pripombe in mnenja slovenskega državnega vodstva, nadvse pa se je zelo uveljavila visoka raven slovenske kulture. Tako v književnosti kakor v umetnosti in znanosti so zelo vidni njeni uspehi. Prevodi naših knjig imajo lep uspeh v recenzijah in tudi v prodaji, ki so v glavnem številne kakor knjige francoskih avtorjev. Isto velja za dela naših
slikarjev, še posebno tista, kjer so motivi morske narave. V tem se naši slikarji precej ločujejo od slikarjev v Sloveniji.
Vsekakor moram priznati, da nas je avtrijska oblast pustila svobodne, tako da imamo bogato književnost v prozi in pesništvu v normalnem razvoju, od Trubarja in potem Prešerna naprej do Cankarja, Župančiča, Ketteja in Srečka Kosovela. Kosovel je, čeprav je umrl mlad, zelo čislan, upoštevan in prevajan. To pomeni, da imamo naše klasike na razpolago tudi v novih izdajah, tako tiste, ki so izhajali v Sloveniji, kakor naše na Primorskem, dokler smo bili v Avstriji in še nekaj let, preden je prišel na oblast fašizem leta 1922. Žal smo lahko spet svobodno pisali šele v času druge svetovne vojne in v popolni svobodi po koncu druge svetovne vojne.
Kakor sem že prej povedal, smo se že kmalu po rojstvu slovenske države zelo hitro vključili v lepi razvoj kulturnega ustvarjanja v Evropski uniji. Pri tem ne smemo pozabiti, da smo že leta 1551 imeli v osebi Primoža Trubarja, protestantskega begunca, na Nemškem tiskani prvi dve slovenski knjigi in skrivaj poslani v Ljubljano. Prvi knjigi sta bili Catechismus in Abecedarium. Sledili so pa še drugi spisi, tako Trubarjevi kot njegovih učencev.
Potem smo doživeli, da smo objavljali naše knjige v italijanskih prevodih, zato da so ljudje italijanskega jezika spoznali, da je razvoj naše kulture enak razvoju italijanske in drugih evropskih kultur. Smo pa tudi mi spoznali da je v njihovih knjigah marsikaj, kar je nam v prid. Tako zdaj doživljamo neko novo razmerje z italijanskimi pisatelji in njihovimi knjigami, oni pa z nami in našimi prevedenimi knjigami. Zdaj imamo priložnost, da naš vpliv kot pisatelji uporabimo na podlagi naših prevodov, da nastopamo pri tistih italijanskih pisateljih, ki so naši prijatelji, in jim svetujemo, da bi vplivali na svojo vlado, da bi ta v svojem razmerju do slovenske politike začela ravnati po zgledu dveh lepih primerov iz italijanske književnosti.
Prvi primer je Dante, ki poudarja to, kar mi imenujemo narodna zavest, katere glavna resnica je zvestoba rodnemu jeziku. Dante zelo ceni svoj jezik in odklanja tiste Italijane, ki imajo namesto preproste italijanske književosti rajši provansalsko, ker je v tem jeziku zelo uveljavljena ljubezenska lirika. To pride do izraza v Dantejevem delu Il Convivio, v katerem navaja razloge, zaradi katerih se dogaja, da je provansalščina bolj cenjena kot italijanščina, ki je jezik italijanskih ljudi. Dogajalo se je namreč, da so ti nesamozavestni italijanski ljudje trdili, da je italijanščina manj vredna od provansalščine. Dante pravi, da on ljubi svoj ljudski jezik, ker sta se v njem pogovarjala njegov oče in njegova mati, ko sta se ljubila in njega spočela. Če pa je ta njegov jezik v čem malo vreden, potem je to samo v primeru, ko se pojavlja na jeziku 'kurbirskih in prešuštnih oseb', pravi. Tako imamo že v Danteju zagovornika materinega jezika, kar smo mi vedno zahtevali, še posebno za časa fašizma, ki je naš jezik prepovedal in hotel uničiti. Zdaj smo v demokraciji italijanske republike enakopravni v šolah in sploh v tisku. Drugi primer nam daje pa lepa pripoved pesnika Giuseppeja Giustija (1809–1850), ki napiše pesem o svojem obisku v cerkvi sv. Ambroža v Milanu, ko prisostvuje sv. maši: ob zadržanju in petju avstrijskih vojakov se njegov odnos do njih spremeni iz sovražnosti v naklonjenost.
Imeli bomo zato svoje mesto v evropski književnosti in tudi v prihodnosti, če bomo ostali zvesti svoji besedi, kot sem to že poudaril pri samem začetku tega svojega pisanja.
Trst, 26. 2. 2020
Boris Pahor
