Stara judovska kultura je nastala kot nadaljevanje prazgodovinske kulture Kanaancev na ozemlju sedanjih držav Izraela, Palestine in Sirije. Danes večina Judov živi zunaj zgodovinske domovine.
Aškenazi (Judje) so bili v Evropi prvič zaznamovani v Porenju v srednjem veku. V začetku so se priseljevali v Poljsko in Litvo. Zaradi rastočega antisemitizma so se v drugi polovici 19. stoletja začeli preseljevati v Palestino, ki je bila tedaj del Osmanskega cesarstva, ne Izraela.
Leta 1917 Palestina pride pod britansko oblast. Od takrat je vstop Izraelcem (Judom) še bolj odprt. Izrael kot država je ustanovljen leta 1948. Združeni narodi so razdelili Palestino na judovski in arabski del, kar jim je takrat najbolj ustrezalo. Mizrahi oziroma mizraški Judje so po kulturi bližji Arabcem in jih je vsaj polovica judovskega prebivalstva v Izraelu.
Američani, "cvet demokracije" na zemeljski obli, so tedaj nasprotovali razpravi o prošnji Palestine za sprejem v Združene narode (Večer, 5. 12. 2023, stran 7). To je glede na povezanost ameriškega in judovskega kapitala popolnoma razumljivo, a ne tudi opravičljivo.
Po tem uvodu bom zapisal bistvo svojega oglašanja. Zadnje čase s posebno pozornostjo berem v Večeru (priljubljenem časopisu) članke o dogajanjih na Arabskem polotoku. Ne bom trdil, da sem največji poznavalec zgodovine oziroma da super kvalificirano v detajle poznam zgodovino Judov. Obdobje pred in med drugo svetovno vojno ter takoj po njej v detajle opisujejo in analizirajo politiki, gospodarstveniki in ekonomisti. Prebral sem ogromno verodostojnih in kvalificiranih piscev o zgodovini Judov in njihovem življenju na Arabskem polotoku. Posebno o Sinaju. Zato odgovorno, dokumentirano, upoštevaje vsa relevantna dejstva, trdim: večjo realno in dokumentirano pravico do življenja na Arabskem polotoku, posebno na Sinaju, imajo Arabci.
Poskusil bom potegniti paralelo med Judi v drugi svetovni vojni in Judi danes v konfliktu z Arabci. Ne zanikam, da ekstremni islamisti počenjajo grde, nedovoljene in nesprejemljive reči in da zaslužijo opozorilo, grajo in kritiko. Tudi osebno ne podpiram početja ekstremnih Arabcev, ki smo mu priče. Pa vseeno ne morem in nočem enačiti njihovih početij na Arabskem polotoku z revanšističnimi početji Izraela. Posebno se ne morem sprijazniti s triumfalnim obrazom Benjamina Netanjahuja.
Že sam naziv Arabski polotok, ki se uporablja že več stoletij, dovolj govori o avtohtoni naselitvi polotoka in je še en razlog za vprašanje: kdo je dal Judom pravico, da si lastijo ta polotok, to ozemlje? Odgovor je le eden: kapital in njegovi interesi. In potem - zakaj ne še eno vprašanje: kdo je ključni lastnik in upravljalec svetovnega kapitala? Odgovor je le eden: Judje. In kako ga uporabljajo? To jasno kažejo slike z Arabskega polotoka. Porušena in uničena mesta, razrite ceste, do neprepoznavnosti, "po izraelsko" obdelane bolnišnice, šole. Mogoče bi sedaj "delati red med Judi" bilo bolj upravičeno, kot je to počel Hitler. A vendar bi to bilo enako zločinsko in kontraproduktivno.
Moje osebno videnje in razmišljanje sta popolnoma jasni. Treba je izdelati velik boksarski ring in v njega spustiti "hrabre borce", ki v svetovni ring pošiljajo nedolžne ljudi. Ljudi, ki jim obljubljajo blaginjo, če pobijajo ljudi, ki ogrožajo njihov kapital. Zmagovalcem in poražencem bi bilo treba okrog vratu obesiti 100 kg težko kamnito medaljo, da jo "s ponosom" nosijo po svetu. Na medaljo pa vidno napisati: "Zmagovalec v boju proti človeškosti."
Vojo Veličković, Ptuj
