Pišem tole pismo, ker bi rad bralke in bralce, ki jih na Prešernovem trgu ni bilo, seznanil s tem, kar sem tam povedal in česar nisem, pa bi, če bi se bilo do takrat že zgodilo.
Najprej o zadnji iz serije Naj razume, kdor lahko. Republika Slovenija se zgraža nad sklepom občine Gorica, da naslova "častnega občana" Benitu Mussoliniju ne odvzame, a poveličevanju nacifašizma ne nasprotuje. (Mimogrede, Mussolini je postal tudi častni občan Pirana, tam daleč nazaj, leta 1924, a župan pravi, da v zvezi s tem ne misli storiti ničesar, ker da je pasé oziroma ker mu titule ni podelila sedanja občina in zato ne more ničesar preklicati.) Na Generalni skupščini Združenih narodov je Republika Slovenija namreč glasovala proti resoluciji, ki obsoja tovrstno glorifikacijo, skupaj s 54 zahodnimi članicami svetovne organizacije. Preostali svet pa jo je s 116 glasovi podprl. Zapisali smo se torej med države, ki jih nacifašizem ne moti. In to z "levosredinsko" vlado ter vsi Evropejci, razen Srbije, ki so nacifašizem najbolj prepoznali in utrpeli. Kako to? Domnevam, da zato, ker predlagatelj ni bil pravi – namreč Ruska federacija. Noro! Še dokaz več o tem, kam nas vodi čedalje globlji umski in moralni deficit, ki v zadnjem obdobju razsaja med zahodnimi političnimi kastami.
To se je pred dnevi pokazalo tudi ob obeleževanju tisočega dne od pričetka ruske agresije na Ukrajino. Videli smo čustveno sejo Evropskega parlamenta in videonagovor ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki se je zahvalil Evropski uniji za vso dosedanjo pomoč pri obrambi domovine, slišali nove obljube večine evropskih poslancev in voditeljev o tem, da mu bodo stali ob strani tudi s kritjem manka orožja, ki bi ga utegnila preklicati Trumpova administracija, in doživeli celo podporo, z izjemo nemškega kanclerja Scholza, Bidnovi privolitvi Ukrajini k uporabi raket dolgega dosega ATACMS proti ruskemu ozemlju, navkljub opozorilom iz Kremlja, da bo to pomenilo hujši korak k eskalaciji konflikta, lahko celo h globalnemu spopadu. In potem ko so ukrajinske sile šest od teh projektilov že lansirale proti obmejni ruski oblasti Brjansk, pa jih je sicer ruska zračna obramba sestrelila, je Putin z odlokom takoj razširil dovoljenje "za aktivacijo jedrskega orožja proti nejedrski državi, ki jo podpira jedrska sila", skratka poenostavil in pohitril postopke odločanja o tem.
In kot da vse to ni dovolj, izvemo v sredo, 20. novembra, da je odhajajoči ameriški predsednik, očitno že v hitro napredujoči demenci, odobril kijevskemu režimu tudi dostavo protipehotnih min, mednarodno prepovedanih z Ottawsko konvencijo. A komu je še mar za mednarodno pravo?! Če ga že krši RF, ga dajmo še mi!
Niti kaplje teh čustev do preminulih v Ukrajini in herojstva njenih braniteljev ter evropske odločenosti jim pomagati do nadaljnjega sicer ni čutiti do umirajočih Palestincev v Gazi in na Zahodnem bregu ali Libanoncev v Libanonu.
Pa znova primerjava krvnega dolga teh dram: v tretjini časa ruske okupacije dela Ukrajine je Izrael v Palestini pokončal štirikrat več civilistov in dvanajstkrat več otrok, kot je ruski okupator to prizadejal Ukrajincem, a ga doslej ni doletela niti ena zahodna sankcija. Povožen je bil celo poziv odhajajočega visokega predstavnika EU za zunanjo politiko, Borrella, k zamrznitvi dialoga s Tel Avivom, in še huje, dostavljanje orožja, vojaške opreme in municije izraelski vojski, s katerimi se ji omogoča, da pokol v očeh sveta nemoteno vrši dalje, se nadaljuje.
Slovenija resda nekoliko bolj čuteče in prizadeto spremlja vse to – potem ko je priznala Palestino, je premier na Generalni skupščini ZN tudi udarjal po pultu in oštel kolego Netanjahuja, da naj preneha klanje, obenem prizadetim humanitarno veliko pomaga – a še vedno si ne upa pozvati ZDA, Velike Britanije, Francije, Nemčije in drugih zaveznic k zaustavitvi dobav orožja Izraelu.
To me spominja na nizozemske modre čelade, ki si 13. julija 1995 niso upale reči ne Mladićevi hordi, ko je vstopila v njihovo bazo v vasi Potočari in deportirala več kot 300 bosanskih muslimanov v Srebrenico. Še danes nosijo breme soodgovornosti za to, kar se je zgodilo v Srebrenici.
Predsednica republike, premier, zunanja ministrica, zberite pogum in pozovite vsaj k prenehanju oboroževanja Izraela.
Aurelio Juri, Koper
