Naj začnem pismo z dvema mislima. "Domovina je ena nam vsem dodeljena." (Oton Župančič) – vsi jo moramo tudi braniti. "Človek se ne rodi samo zase, ampak tudi za državo." (Platon)
Bistvena naloga vsakega subjekta je, da brani sebe in svoje premoženje. Če ne obvaruješ svojih moralnih in materialnih dobrin, je bilo vse prizadevanje za njihovo pridobitev nično. Bistveno pomembna pa sta varovanje in obramba države, v kateri uživaš varnost.
Če je varnost dobrina vseh prebivalcev, je logična ugotovitev, da smo za njeno ohranitev zadolženi vsi državljani. Nekorektno je, da bi varnostni standard izkoristili, ne da bi za to dali svoj prispevek v denarju in v osebnem angažiranju. Zavedam se, da bom takoj dobil ugovor, saj smo vsi davkoplačevalci, ki financiramo tudi obrambo države. Če je tako, pa bi bilo dobro izvedeti, zakaj se bogatejše države, kot je naša, odločajo za naborno ali kombinirano profesionalno vojsko, saj imajo toliko denarja, kolikor ga profesionalna vojska potrebuje.
Menim, da sta za odločitev za naborno vojsko vsaj dva razloga. Prvi je v sporočilnosti črnogorskega pregovora, ki pravi, da "puška puca sa srcem", drugi pa me navaja k prepričanju, da obrambe nikdar ni dovolj, saj ne vemo, s kakšno silo bomo napadeni, s kakšnimi sredstvi, na kakšen način, kdaj in kje. Kar zadeva razlago in sporočilnost črnogorskega pregovora, gre za to, ali bomo domovino branili s čustvi, torej z ljubeznijo do domovine. To sicer potrebujemo, saj imajo več profesionalnega znanja bojevanja, kot ga pridobijo naborniki.
Kaj pa motivira mladino – moške in ženske – da pristopijo k služenju vojske in usposabljanju v vojaških veščinah? Bi lahko strokovnjaki pojasnili, kaj motivira mlade v Avstriji, Švedski, Danski, kjer usposabljanje traja šest mesecev, in kaj Izraelce, kjer služijo vojaščino od dve do štiri leta? Ne moremo trditi, da je vse v čustvih, torej v ljubezni in spoštovanju do domovine. V teh državah deluje tudi razum, torej spoznanje, da smo za obrambo svoje države odgovorni in obvezani vsi državljani.
Te dni prebiram zelo različna mnenja o primernosti uvedbe naborne vojske. Še posebno me je o nujnosti prepričala bela knjiga, ki jo je objavila Slovenska vojska. Gotovo so tamkajšnji vojaški strokovnjaki proučevali, kakšno vojsko potrebujemo in kakšna je politična volja, da se takšna vojska tudi vzpostavi in finančno servisira. Analizirali so tudi mnenje in razpoloženje civilne družbe (predvsem mladine) o primernosti načrtovane izvedbe naborne vojske.
Več kot jasno je, da nas naši vojaški partnerji v skupini Nato nagovarjajo, oziroma bolje povedano izsiljujejo, da povečamo proračun, predvsem za večji nakup njihovega orožja. Primerno bi bilo, da bi se del teh sredstev porabil za dejansko povečano obrambo in pripravljenost in manj za celjenje ran zgrešenih vojaških akcij Amerike in Nata.
Čeprav sam nisem in ne bom član nobene politične stranke, bom volil tisto, ki bo imela v svojem programu uvedbo naborne vojske. Tudi Maistrovi borci in partizani niso bili profesionalna vojska, pa so zaradi srčnosti in čustev do domovine zmagali, žal pa je marsikdo to plačal z življenjem.
Mag. Milan Lovrenčič, Ljubljana
