(PISMO BRALCA) Slovesnost na Teharjah in druga vprašanja

DR
23.10.2024 05:00

Ali imajo v Ameriki Indijanci tudi kakšen dan spomina na žrtve krščanstva?

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Rozmari Petek

Keith Lowe, pisec knjige Podivjana celina, je predvidel: Mir bo nekaj strašnega. Evropa po dnevu zmage 9. 5. 1945 je celina množičnih pregonov prebivalstva, vojaških in drugih taborišč, brezvladja, bede in razdejanja vseh družbenih vrednot. Zmagi je sledilo maščevanje, ki je kontinent zajelo od Baltika pa do Črnega morja. To slovesnost na Teharjah opisuje članek v Večeru, dne 7.oktobra 2024. Govorniki ob tem dogodku so me zelo razočarali. Poudarjeno je bilo, da gre za organiziran masovni zločin, ki še ni doživel ustreznega procesa ali javnega priznanja.

17. junija 2024 sem v rubriki Pisma bralcev pisal o zavezniških hudih jamah. Delno je to bil povzetek knjige Druge izgube avtorja Jamesa Bacqueja iz Kanade, ki odkriva prav tako neverjetne organizirane masovne zločine nad nemškimi ujetniki od leta 1944 do leta 1946, kar je Zahod složno skrival 40 let. Najbolj zato, da bi oprali zločinsko odgovornost generala Dwighta Eisenhowerja. (končno bi lahko rekli, da je to izvajala krščanska vojska).

Četrtega avgusta 1945 je bila v ameriških taboriščih še polovica nemških ujetnikov. General Eisenhower je izdal ukaz, da se obsodi zapornike na najslabše možne razmere. Osebno je general zavračal vse ponujene pomoči. Ameriška vojska je naganjala v taborišča tudi civiliste, ženske in otroke. Masovno so umirali zaradi organizirane lakote. 17. novembra 1945 je bilo na zalogi 13 milijonov paketov hrane, ki je niso smeli dati že na pol mrtvim, lačnim ujetnikom.

Leta 1947 še ni prišlo domov 2,7 milijona ujetnikov. Da ne naštevam nešteto grozot, ki jih opisuje James Bacque. Le kje je tu javno priznanje ali obsodba? Ali bi res lahko pravno sodili daleč več kot enemu milijonu posameznih ujetnikov pred smrtjo?

Ob koncu osemdesetih let so se v Nemčiji pojavili iskalci množičnih grobišč. V okolici Rheinberga so odkrili okostja brez krst in nagrobnikov. Ali bodo ti ostanki kdaj dostojno pokopani, morda celo v Berlinu? Ker se vedno primerjamo s kulturo razvitega zahoda, se sprašujem, ali imajo vsakoletne žalne maše in slovesnosti za pobite ujetnike po uradnem koncu druge svetovne vojne tudi v Nemčiji. V članku v Večeru je omenjen tudi ukinjen dan spomina na žrtve komunizma. Ali imajo v Ameriki Indijanci tudi kakšen dan spomina na žrtve krščanstva? Enkrat sem tudi komentiral (23. maja 2023 v Pismih bralcev pod naslovom Simpatični spomin muhe enodnevnice) spomenik za žrtve komunizma, kjer bi dodali samo še … in žrtvam monoteističnega nasilja, kot ga opisuje Maldame.

Mimogrede: prav sedaj imata dve monoteistični religiji na Bližnjem vzhodu odprt mega vojaški velesejem s permanentnim resničnostnim šovom, ki traja že eno leto … Pokrovitelj ZDA s sateliti. Nadškof Anton Stres sicer pravilno ugotavlja, da po 2. svetovni vojni pri nas ni bilo sočutja, kot tudi v srcu krščanske Evrope ne, vendar bi se morali vsi skupaj vprašati, kam je šlo to sočutje danes. Le kdaj se bomo rešili ignorance nekaterih zgodovinskih dogodkov in Mojzesovega sindroma?

Alojz Filipič, Gornja Radgona

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta