Naslednji poskus, zanetiti državljansko vojno v nekdanji Jugoslaviji, je bil v času tako imenovane "tržaške krize". Kot je znano, so naši prehiteli Angleže, oziroma Poljake v sklopu britanskih sil, pri osvoboditvi Trsta. Angleži pod vodstvom zapriseženega antikomunista, Poljaka generala Wladyslava Andersa, poveljnika 2. Poljskega korpusa v Italiji, so postavili našim zasedbenim silam ultimat, da v 48 urah zapustijo Trst, sicer da nas bodo napadli. Titu je bilo jasno, da Angleži iščejo vzrok oziroma izgovor za realizacijo dogovora v Moskvi. Med našimi silami v Trstu je skoraj izbruhnil upor, ko so dobile ukaz, naj se umaknejo, ker so menile, da gre za izdajo, saj je veliko naših padlo za njegovo osvoboditev, zdaj pa naj bi ga prepustili Poljakom, beri Angležem …!?
Naši so uvideli pravo namero ultimata in so se raje umaknili ter se tako izognili verjetnemu napadu.
Kot je znano, je bilo na naših tleh ob koncu vojne veliko ujetih domobrancev, ustašev, četnikov, ljotičevcev, nedičevcev, kozakov, vlasovcev, Ukrajincev, Baltov, pripadnikov nemških sil. Upajoč so čakali, da jih bodo Angleži osvobodili in morda oborožili. Posledic si ni težko predstavljati, če bi se bilo to res zgodilo. Ukrajinci in Balti, še posebno Litovci v prostovoljnih SS-enotah, so bili znani po izjemni surovosti do naših ljudi, posebej tudi pripadniki zloglasne ukrajinske SS-divizije Galizien, stacionirane na Štajerskem. Mimogrede – simpatizerji te zločinske divizije še dandanes uprizarjajo manifestacije po Ukrajini, ne da bi jih kdorkoli ustavil in kljub predsedovanju Zelenskega, ki je povrhu še Jud.
Bežeči domobranci so v Ljubljani grozili, da se bodo kmalu vrnili na angleških tankih in "potem bomo mi že videli svoje!". Očitno so vedeli za načrte …
Tiste domobrance, ki so jih pošiljali nazaj v Jugoslavijo, so Angleži nalagali, češ da jih z vlakom peljejo v Italijo, kjer jih bodo oborožili za napad na komuniste, kar sicer ni bilo daleč od resnice. Kot je znano, je vlak peljal na Jesenice. Angleži verjetno niso računali, da jih bodo naši pomorili, ampak da bodo z njimi samo grdo ravnali, in ko jih bodo oni, Angleži, po peklenskem scenariju osvobodili in oborožili, bodo že tukaj in več kot samo pripravljeni na revanšo.
Očitno so naši zvedeli za te načrte in je bilo le še vprašanje časa, ali oni ali mi. Tragične posledice so znane … Očitno se je mudilo tako enim kot drugim, časa za sodišča pa tudi ni bilo na pretek, saj je bila situacija skrajno nepredvidljiva in se je bliskovito spreminjala.
Večkrat se postavlja vprašanje, zakaj so domobranci tako dolgo vztrajali z okupatorjem. Glede na znano dejstvo, da je imela Cerkev odlično obveščevalno službo, so špekulirali, da Nemci niso daleč od izdelave atomske bombe, in je bilo videti, kot da je le še vprašanje časa, kdaj se bo vojna sreča v trenutku obrnila v njihovo prid.
Preseneča pa dejstvo, da je naš cerkveni vrh v Ljubljani, kljub znani Hitlerjevi izjavi, češ da je krščanstvo največje zlo, ki je doletelo evropsko civilizacijo, ker da je to judovska vera, sodeloval s tem zločinskim režimom od začetka do konca. In kljub dejstvu, da je že nekaj let pred začetkom vojne obstajalo zločinsko čtivo Mein Kampf - projektna knjiga uničenja "manj vrednih ras", med njimi tudi slovanske. Ali kdo upa dvomiti, da je Rožman poznal vsebino te knjige?
Preseneča tudi dejstvo, da simpatizerji nekdanjih domobrancev sedaj kritizirajo nekoč njim poveljujoče pajdaše, češ da so bili nacisti, fašisti … Resno se je treba zamisliti, do kod lahko seže sprenevedanje. Vprašati se je treba tudi, zakaj papež po vojni ni hotel sprejeti škofa Rožmana niti na razgovor.
Spoštovanemu škofu dr. Ivanu Jožefu Tomažiču, velikemu domoljubu, bi bilo treba postaviti velik spomenik v Ljubljani ali vsaj v Mariboru, kot pomnik resničnega domoljubja in kot opozorilo, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo.
Kar se tiče Dobrave in podobnih povojnih prizorišč morije, pa bi bilo treba postaviti na mestu teh množičnih pobojev spominski paviljon z napisom Geneza zločina. V njem pa bi morala biti na ogled slikovna in tudi pisna dokumentacija, na primer od Jasenovca do Dobrave. Bilo bi zelo poučno za bodoče rodove.
Glede na tragične dogodke v Ukrajini se zdi, da se enak obrazec na žalost ponavlja: "Naj se Slovani v korist tretjega med seboj uničujejo!" Tudi dogodki v Beogradu ("bolje rat nego pakt") leta 1941 aludirajo na isti obrazec istega avtorja.
Kmalu bo minilo 80 let od konca druge svetovne vojne, zato bi bilo nadvse koristno, da se resni raziskovalni novinarji dokopljejo do tajnih arhivov (predvsem angleških), ki so bili zapečateni za 50, 70 ali več let. Bilo bi zanimivo in verjetno tudi šokantno, predvsem za nekatere kvazi preučevalce novejše zgodovine. Šele potem bi se morda lahko šli resnično spravo … Pa tudi zgodovina iz tega obdobja bi se verjetno vsaj nekoliko drugače pisala.
Ivan Prelog, Maribor
