Vedno znova se pojavlja vprašanje državljanske vojne v Sloveniji med drugo svetovno vojno kakor tudi sprave med nami. Dr. Možina in dr. Dežman se oba trudita prikazati, da je državljanska vojna obstajala na območju celotne Slovenije. Kredibilnost glede poznavanja novejše zgodovine je prvemu sramotno padla, ko je v svoji oddaji na TV SLO svojega gosta skušal prepričati, da naj bi bil nekdanji general Wehrmachta Erwin Rommel junaško sodeloval v bitki pri Verdunu v Franciji v prvi svetovni vojni. Gostujoči ga je moral opozoriti, da to ne drži, in ga je podučil, da Rommel nikoli ni bil pri Verdunu, pač pa na Soški fronti. Toliko o strokovnost dr. Možine. Kar se tiče dr. Dežmana, pa se je bati, da gre bolj za problem medicinske narave …
Glede na Ljubljano je imel Maribor veliko srečo, da je imel leta 1941 v nasprotju z izdajalskim škofom Rožmanom na položaju pravega domoljuba, škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča, ki je preprečil poskus izdajstva oziroma poskus zanetiti državljansko vojno tudi na Štajerskem. Kot je dejal dr. Anton Trstenjak, mu je dr. Tomažič pripovedoval, kako mu je škof Rožman poslal emisarje, da bi tudi on na Štajerskem organiziral domobranstvo, pa jih je nagnal nazaj v Ljubljano, rekoč: "Mar hočete zlo, ki ste ga razširili v svoji škofiji, prenesti še na mojo?" In jim je pokazal vrata. Medtem ko se je izdajalski škof Rožman veselo pozdravljal, lakajsko klanjal, družil in slikal po Ljubljani z italijanskim in pozneje tudi z nemškim okupatorjem, škof dr. Ivan Tomažič ni izgubil svojega ponosa, zato je pristal v hišnem priporu v Mariboru. Ob koncu vojne je škof Rožman pobegnil skupaj z okupatorjem in pustil svoj narod na cedilu, medtem ko je škof dr. Ivan Jožef Tomažič ostal v Mariboru pri svojem narodu.
Svetovno znanega slovenskega olimpionika g. Leona Štuklja sem nekoč vprašal za mnenje o škofu Rožmanu. Bil je kratek. Nejevoljno je zamahnil z roko, rekoč: "Sramota, mar bi se ravnal po Tomažiču!" ...
V 70. letih prejšnjega stoletja je bil v Hrvaški izseljenski reviji Nova Hrvatska objavljen intervju z nekdanjim visokim vojaškim častnikom NDH Ivanom Babićem, ki je pripovedoval, kako so Angleži vojaški vrh NDH tik pred koncem druge svetovne vojne pozvali na tajni sestanek v Italiji, na katerem je tudi sam sodeloval. Tam so jim Angleži predlagali, da bi zamenjali strani ter njim, Angležem, omogočili izkrcanje v srednji Dalmaciji. Napadli naj bi Nemce in partizane hkrati. In ko so se že skoraj vse dogovorili, je nenapovedano vstopil ameriški visoki častnik in vprašal Angleže, kaj se gredo. Ko so mu Angleži obrazložili "načrt", se je Američan obrnil k Hrvatom in jezno rekel: "Kje ste pa bili leta '41?" Nato pa je nahrulil še Angleže, rekoč: "Najprej bomo končali to prekleto vojno, potem se bomo šli politike!" Osramočeni so se nato vrnili domov na Hrvaško.
Tudi ta poizkus zanetiti državljansko vojno na naših tleh se je, na našo srečo, po zaslugi Američana "sfižil". Ne gre pozabiti, da se Gruzijec Stalin in Anglež Churchill nikoli nista odrekla znanemu dogovoru v Moskvi na račun delitve Jugoslavije po principu pol tebi – pol meni, znanem kot "fifty – fifty deal".
Ivan Prelog, Maribor
