Sredi drugega vala širjenja nas koronavirus vsak dan znova preseneča. Epidemija preizkuša našo solidarnost, potrpežljivost, tudi strokovnost. In če sta prvi dve vrednoti stvar mentalne higiene družbe in vsakega posameznika, naj bi bila tretja onkraj osebnih prepričanj, potreb ali koristi in impulzivnosti nenadnih odločitev.
Spomladi smo se znašli sredi nepričakovanega in neobvladljivega položaja. Šole so se zaprle in poučevanje se je preneslo na daljavo. Posledice se bodo v celoti šele pokazale: stiske otrok (in staršev), nepoznavanje in nedostopnost tehnologije, upad znanja, omejitev gibanja, socialnih stikov in po vrnitvi v šole privajanje na neko novo realnost, ki je prej podobna jetniško-kaznilniškemu sistemu kot kakovostnemu pouku. A vsako bivanje v šoli in neposredni stik z njo je boljši kot nič.
Ko smo spomladi plavali proti vse bližnjemu koncu šolskega leta, nam je zaupanje vlival podatek, da se formira skupina strokovnjakov, ki bo analizirala stanje, prevetrila ukrepe in pripravila načrt (ter pomožni načrt in še pomožni načrt pomožnega načrta), če bi se izbruh virusa ponovil. In kaj smo dočakali? Sto strani dolgo publikacijo Vzgoja in izobraževanje v RS v razmerah, povezanih s covidom-19, modeli in priporočila. Sodelovalo je osem ustanov in več kot 50 strokovnjakov! Rezultat? Štirje osnovni modeli z dvema različicama (počitniškega modela ni med njimi) in mnogo lepih besed. Kot pravi šolska ministrica: "Prav sistem vzgoje in izobraževanja je tisti gradnik naše narodne identitete in samozavesti, ki ga je treba v vseh razmerah, na čelu z državno podporo, skrbno negovati in se boriti za njegov obstanek ter nadaljnji razvoj." Kako se to vidi? Kako se to sliši?
Vidi se tako, da "vse deležnike" (učence, učitelje in starše) pomembni odločevalci pustijo brez možnih usmeritev do zadnjega dne počitnic, takrat pa sporočijo, da se počitnice preprosto podaljšajo (čemu že imamo tiste modele?). Sliši se tako, da se razglasijo počitnice z argumentacijo, da je "še troje počitnic" in je "možno šolsko leto podaljšati". Ob čemer je vladna/strokovna projekcija, da bo število okuženih še nekaj časa naraščalo. Koliko časa? Ali bo teden zadoščal, da gredo učenci potem varno nazaj v šole? In če ne? Ali bo po tem tednu kaj bolj smiselno, učinkovito, produktivno izvajati pouk na daljavo, kot bi ga bilo že od ponedeljka, 2. 11. 2020? Učitelji že zdaj opozarjamo na upad delovnih navad, socialne interakcije, znanja, možnosti za sodelovanje in napredek. In zdaj naj bodo učenci preprosto doma? Igranje s podaljševanjem počitnic je neodgovorno in daleč stran od poslanstva, ki naj bi ga šola po besedah ministrice imela.
Ne razumem te državne logike. Otroci bodo ostali doma, mnogi brez zagotovljenega varstva. Ali odločevalci mislijo, da si vsak lahko privošči izmenično delo, pomoč starih staršev ali varuško? Kdo bo plačal nadomestila, nadomestil izpad dohodka za starše, ki so že tako primorani zapreti ali omejiti svoje dejavnosti? Ali je kdo vprašal učitelje, kaj mislimo o takem koraku? Čeprav želimo delati z učenci vsaj z virtualnim stikom, nam tega ne omogočajo. Nisem zagovornica pet- ali večurnega sedenja pred računalnikom. Nisem goreča vernica v enakovrednost poučevanja na daljavo in vsemogočnosti IKT-ja. A pustiti učence preprosto doma, je zame podobno kot dvigniti roke od položaja in priznati vdajo. V nasprotju s pomladjo zdaj imamo infrastrukturo za pouk na daljavo. Kljub motnjam in težavam pouk lahko teče. Učenci so vpeljani. Zdaj pa korakamo nazaj in vdano sporočamo, da tak pouk ni dober, ampak so boljše - počitnice. Kamor je očitno odšla zdrava pamet v tej državi!
Po nastanku tega zapisa sem prebrala, da ne bo podaljševanja šolskega leta. Ministrica polaga učencem na srce, naj med počitnicami vzdržujejo učno kondicijo, utrjujejo snov (ali temu služijo počitnice?), in poudarja, da "smo na za narod prelomni točki, ki kliče tudi k premisleku in zavzemanju za nove podobe znanja in izobraževanj za prihodnost". Kdo se tukaj spreneveda?
