Spoštovana gospa ministrica,
v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) se nam v zvezi s sklepom, ki ste ga na podlagi interventne zakonodaje sprejeli minuli teden, in sicer da lahko "v šolskem letu 2020/21 pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela, pod vodstvom mentorja, sodelujejo tudi študentje," zastavlja nekaj zahtevnih vprašanj.
Omenjeni sklep prezre eno od doktrinarno ključnih določb Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki dopušča, da lahko pod vodstvom mentorja, pri vzgojno-izobraževalnem delu sodeluje le tisti, ki ima ustrezno izobrazbo, določeno za zasedbo posameznega delovnega mesta. Takoj se postavi vprašanje, zakaj ste, spoštovana gospa ministrica, pripravljeni odstopiti od ključne norme zagotavljanja kakovosti vzgojno-izobraževalnega procesa, od norme, ki navsezadnje ščiti tudi sam pomen vzgojno-izobraževalnih poklicev, saj je namreč jasno, da študenti ustreznih smeri navedenega pogoja (še) ne izpolnjujejo. Precej nazorna primerjava je morda ob tem lahko vprašanje, ali si lahko predstavljajte, da bi delo zdravnikov opravljali študenti medicine. Ne specializanti, ampak študentje! Sprašujemo se, ali je omenjena radikalna poteza Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) v zdajšnjih zahtevnih okoliščinah epidemije, ko ob povečevanju bolniških odsotnosti, potrebne osamitve ali varstva lastnih otrok začenja primanjkovati učiteljic in učiteljev ter drugih strokovnih delavk in delavcev v vrtcih in šolah, torej res edina mogoča in prava izbira. Mimogrede naj vas spomnimo še, da v SVIZ že vse od pomladi opozarjamo, da bo delovanje vzgojno-izobraževalnega sistema lahko ogrozilo prav pomanjkanje strokovnega in drugega osebja.
Ob zapisanem vas, spoštovana gospa ministrica, sprašujemo, zakaj ste povsem prezrli predloge SVIZ, da bi prek razpisa v vrtcih in šolah zaposlili pripravnike, ki so ustrezno izobrazbo že pridobili. Zakaj ni torej iskanje ustreznih rešitev za potrebna nadomeščanja v nevsakdanjih okoliščinah obrnjeno – zakaj ne dati prednosti strokovnemu osebju z že pridobljeno ustrezno izobrazbo in se zateči k vsekakor prav tako dobrodošli pomoči študentov zatem, ko diplomantov ne bi bilo več na voljo? Seveda ni mogoče spregledati dejstva, da so študenti, kljub temu da so ustrezno izobraženi pripravniki precej cenejši od učiteljev, ki so že opravili strokovni izpit, še bistveno cenejši in bolj fleksibilni, saj delajo prek študentske napotnice in niso v delovnem razmerju. Spet mimogrede, niti v sklepu niti v okrožnici ni zapisano, kako bo dodatno delo učiteljev, vzgojiteljev in drugih strokovnih delavcev, ki bodo mentorji študentom, vrednoteno, navedeno prav tako ni niti to, kako se bo vrednotilo pedagoško delo študentov. To bi moralo biti sicer predmet dogovarjanja s Svizom, saj gre za ceno pedagoškega dela. Če nižji stroški dela študentov – ob čemer ni mogoče prezreti pričakovane nižje kakovosti pedagoškega dela in opustitve principa profesionalnosti – niso bili (edini) motiv pri odločitvi za študente kot prvo in najboljšo izbire, kje iskati razloge za to odločitev? Morda v razmišljanju, da je mogoče študenta preprosto najeti kar »preko noči« in se mu prav tako na hitro zahvaliti za pomoč, ko se odsotni strokovni delavec vrne na delo? Fleksibilnost, torej, ne glede na kakovost in učinkovitost? Če pogledamo realen primer iz prakse, da šola, denimo, potrebuje študentko za nadomeščanje učiteljice matematike, ki je zbolela za covidom-19, se s tem namenom poveže z eno od ustreznih fakultet in se dogovori, da bo njihova študentka z naslednjim dnem začela nadomeščati obolelo učiteljico. Koliko časa bo študentka potrebovala, da bo v razredu nadomestila odsotno učiteljico, koliko ur bo morala njena mentorica – poleg svojega siceršnjega pedagoškega in drugega dela – nameniti temu, da bo študentka lahko odšla v razred in pod njenim vodstvom izvajala vzgojno-izobraževalno delo? Ali se bo učiteljica z bolniške odsotnosti morda vrnila prej, kot bo študentka pod mentorskim vodstvom pripravljena za vzgojno-izobraževalno delo v razredu? Koliko študentov in študentk ustreznih usmeritve bo na voljo mesec ali dva pred zimskimi izpitnimi roki, ko bodo potrebe po nadomestitvi kadra v vrtcih in šolah predvidoma največje, je še eno ne nepomembno vprašanje. Koliko bi se, ne nazadnje, ob pristopu, ki ga predvideva vaše ministrstvo, znižala kakovost vzgojno-izobraževalnega procesa?
Že ob zgolj teh nekaj izpostavljenih dilemah se v Svizu sprašujemo, ali je to, da ministrstvo pri nadomeščanju odsotnih strokovnih delavk in delavcem ne da prednosti diplomantom, res premišljena in prava odločitev. V sindikatu smo trdno prepričani, da bi morali v teh razmerah, ko se vrtci in šole začenjajo soočati s pomanjkanjem kadra, najprej uporabiti prav potencial diplomantov, ki imajo ustrezno izobrazbo, a še nimajo opravljenega strokovnega izpita, in jih kot pripravnike takoj vključiti v vzgojno-izobraževalni proces. S strokovnega stališča so najbolj ustrezna izbira, saj je njihov primanjkljaj zgolj izkušnja, ne pa tudi poznavanje predmeta, didaktike in metodike. Razpis za pripravništvo, kot je opredeljeno v zakonu, ki ga MIZŠ že nekaj let krši, ker ne razpisuje pripravniških mest, bi bilo mogoče prilagoditi razmeram tako glede trajanja kot glede opravljanja dela na različnih šolah. Če je namreč mogoče na podlagi interventnega zakona mimo sistemskega Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja s sklepom omogočiti študentom, da izvajajo vzgojno-izobraževalno delo, v Svizu menimo, da bi bilo še toliko laže prilagoditi razpis za pripravnike. Idealno bi bilo, da bi MIZŠ pri sebi zaposlilo pripravnike – recimo do konca letošnjega šolskega leta (večina strokovnih ocen napoveduje, da epidemije ne bo mogoče bistveno omejiti še vsaj eno leto) –, ki bi jih glede na potrebe šol in vrtcev preusmerjalo na posamezne lokacije. Tako bi zagotovili vsaj enako časovno prilagodljivost in gibljivost pripravnikov, kot jo MIZŠ predpostavlja pri študentih, a bi hkrati povečali predvidljivost, da bodo šole ustreznega pedagoškega delavca lahko dobile, ko ga potrebujejo, in – kar je zelo pomembno – povečali bi kakovost in učinkovitost opravljenega pedagoškega dela. Dlje kot bi trajalo njihovo pripravništvo, bolj bi bili pripravniki samostojni, več izkušenj bi pridobili in manj dela bi imeli mentorji. To so zagotovo prednosti, ki govorijo v prid vključevanja pripravnikov v vzgojno-izobraževalni proces pred študenti. Da o izjemni izkušnji, ki bi jo pridobili na začetku svoje kariere, sploh ne govorimo. Model t. i. letečih, interventnih učiteljev, vzgojiteljev in drugih strokovnih delavcev, ki zapolnjujejo vrzeli ob odsotnosti strokovnih delavcev za krajše obdobje, je v nekaterih evropskih državah znan že dlje časa, zato ne vidimo razloga, da ga ne bi mogli uvesti tudi pri nas. Tudi, če bi bilo treba v ta namen spremeniti katero od zakonskih določb, menimo, da to ne bi smelo pomeniti resne ovire, saj je bilo kar nekaj nujnih zakonskih sprememb v zadnjem času sprejetih v zgolj nekaj dnevih.
Spoštovana gospa ministrica, pričakujemo, da se boste do predloga našega sindikata opredelili v najkrajšem času. Prepričani smo namreč, da ob ustrezni organizaciji in dinamiki omogoča v največji meri ohraniti kakovost pouka za učence in dijake, hkrati pa vnaša več stabilnosti pri zagotavljanju osebja kot predlog, ki ga je podalo ministrstvo. Več kot dragoceno pomoč študentov bo morda sicer prav tako treba uporabiti, a v Svizu menimo, da morajo v tem trenutku ob predstavljenih argumentih dobiti prednost diplomanti.
Pod pismo sta se podpisala predsednica sindikata Jelka Velički in generalni sekretar Branimir Štrukelj.
