Pridružujem se izraženim stališčem predsednice občinskega sveta za starejše, predsednika sveta invalidov, predsednika društva diabetikov in vseh tistih, ki jih članek ne navaja, a so v razpravi izrazili nujo po osebnem kontaktu in pogovoru bolnika z zdravnikom. Res, epidemija covida-19 nas je oddaljila od prakse, ki je veljala pred njo, ko zdravnik ničesar ni želel reševati po telefonu, ampak je hotel pacienta prej sam videti. Zdaj epidemije že zdavnaj ni več, zaščitni ukrepi, ki so tedaj veljali, pa so še kar tu. Čemu?
Mnogokje so čakalnice od tedaj prazne. Pacientov, ki bi čakali na pregled, skoraj ni videti, zato pa več osebja kot kadar koli prej. Tako situacijo vidijo zavarovanci. Prav je, da se te podobe zavedo odgovorni v zdravstvu. Za to pa se je treba znati postaviti v "bolnikovo kožo". Tako se lažje razume tudi neljube izpade pacientov, ki jih zaradi dolgega čakanja kdaj mine potrpežljivost, in se zna ukrepati preventivno.
Digitalizacija je prinesla veliko olajšanje mnogim, ki se obračajo na svojega zdravnika zgolj zaradi receptov in/ali napotnic. Poslej lahko to uredijo od doma, po telefonu, preko e-pošte ali portala zVem. Tudi zdravniki so tako osvobojeni nekdanje gneče in z njo pritiskov in zahtev takih, ki znajo biti v kontaktih, še posebno na primarnem nivoju zdravstvene oskrbe, naporni.
Pa vendar ukrepi z digitalizacijo sprožajo vrsto pomislekov. V sistemu se slabše znajdejo mnogi starejši, pa tudi slabovidni, slepi, gluhi in naglušni ter tudi tisti, ki živijo sami, so slabše integrirani v družbo, slabše opremljeni z informacijami, in se, ker ne morejo računati na pomoč iz okolja, zato slabše spoprijemajo s spremembami.
Slovenija je majhna država, razdalje med mesti zdravstvene pomoči pa ne tako hudo narazen kot kje na redko poseljenem evropskem severu – v Norveški ali Finski na primer – ali še bolj v kakšnih daljnih predelih Avstralije, da bi dostopnost zdravstvene oskrbe morala sloneti pretežno na digitalizaciji. Sploh pa je v sodobnem svetu slišati opozorila, da izjemen tehnološki napredek omogoča vpogled v tako rekoč vse najbolj skrite predele človekovega telesa, a zdravnika oddaljuje od temeljev zdravniškega poklica – observacije in poslušanja pacienta. Nekateri avtorji ocenjujejo, da bi lahko zdravnik v procesih diagnosticiranja, če se ne bi opiral zgolj na fascinantno preiskovalno "mašinerijo", z ustrezno vodenim razgovorom in opazovanjem bolnikovega verbalnega in/ali neverbalnega vedenja razrešil kar dve tretjini diagnostičnih dilem. Opremljen z določenimi znanji za to tudi ne bi potreboval kdove koliko časa. Manj bi trpela zdravstvena blagajna. Bolje bi se godilo od številnih napotnic, terminov, obravnav in ne nazadnje od različnih mnenj specialistov utrujenemu in zbeganemu bolniku. A tudi zdravniku bi stik z bolnikom v več pogledih koristil. Če ni osebnega stika z bolnikom, zdravnik na primer ne more vedeti, kako zdravilo, ki ga je predpisal, deluje, ali ga pacient sploh jemlje, in to skladno s priporočili. Tega dela ne more namesto njega opraviti medicinska sestra, to je delo zdravnika.
In za konec, medicina je veda in umetnost hkrati, so menili že antični misleci. Mi pa smo na poti iz prosocialne usmerjenosti prešli v družbo, ki prisega zgolj na uspeh in dobiček, in izgubili ne le mnogo tistega, kar nas dela človeške, pač pa tudi sposobnost kritično-analitičnega, širšega, a tudi daljnosežnega razmisleka o problemih v družbi. Ali lahko zgolj ponujeno stanovanje, višji zaslužek in še kakšna materialna dobrina res dvignejo privlačnost vloge zdravnika na primarni ravni? Kaj, ko bi se vprašali, kaj odlikuje in veseli tiste zdravnike prvega kontakta, ki kljub visoki starosti vztrajajo pri svojem delu z ljudmi? Kakšni motivi so prevladovali v njihovi poklicni izbiri? Kaj je od tega vredno upoštevati za današnji čas? In končno - so visoke srednješolske ocene in z njimi povezana neizprosna tekmovalnost z vsemi posledicami, ki jih pušča na psihi mladih, res pravi kriterij za izbiro?
Dr. Zlatka Rakovec-Felser, Maribor
