Pred 30 leti je avto sovjetske izdelave zapeljal na madžarsko-slovensko mejo, voznik pa kljub vsem potrebnim dokumentom za vstop ni smel prestopiti meje. In z njim tudi ne ostali trije člani družine. Razlog se z današnje perspektive zdi banalen, a takrat je predstavljal resno težavo: voznik ni zmogel dokazati, da ima dovolj finančnih sredstev (beri: gotovine v nemških markah ali dolarjih, kreditnih kartic takrat ni bilo, mednarodno veljavnih čekov v Sovjetski zvezi prav tako ne) za krajše bivanje v Sloveniji, čeprav je imel dovoljenje za delo. Ni točno znano, za kakšno vsoto je šlo, a za kaj več kot nekaj sto mark nedvomno ne. In tako se je morala družina obrniti, prespati v najbližji vasi na madžarski strani. Medtem je dež ponoči povsem zmočil vse kartonaste škatle, ki so bile naložene na strehi avta. In v njih večino osebnih stvari, ki jih je družina vzela na tej enosmerni poti.
Naslednji dan je sledil nov, tokrat uspešen poskus. A ne zaradi tega, ker bi se medtem zamenjal obmejni policist, temveč ker se je z mariborske strani pripeljal eden redkih takratnih slovenskih znancev voznika. Predal mu je namreč za vstop manjkajočo gotovino. Tako je moja družina 15. septembra 1991 vstopila v takrat že samostojno Slovenijo. Vse ostalo je zgodovina, polna vzponov in padcev, lepih in manj lepih trenutkov, a ne glede na vse izjemno pestra. Zgodovina, na katero danes gledam(o) s ponosom. Zgodovina, ki je ne bi bilo brez pogumnih posameznikov, kot sta moja starša, kot tudi preprosto dobrih ljudi, ki so na tej poti – posebej na začetku – pomagali. Tako, kot je to storil takratni predsednik plavalnega kluba Branik Peter Grujič, ko je na mejo pripeljal tistih nekaj manjkajočih bankovcev. Lahko jih tudi ne bi in mi bi se morali vrniti v takrat že razpadlo Sovjetsko zvezo proti nič kaj manj neznani prihodnosti. Za katero lahko z današnjim védenjem trdim, da bi bila bistveno manj svetla.
Na to zgodbo sem se spomnil tako zaradi družinske obletnice, ki jo v ožjem krogu skromno praznujemo, kot tudi zaradi številnih javnih razprav in pobud civilne družbe ob spremenjenih pogojih za tuje študente, ki so začeli veljati s tem letom. In ki pravijo, da morajo študentje iz tretjih držav (zunaj EU) pred vpisom dokazati, da imajo za 5000 evrov finančnih sredstev, pri čemer zgolj izjava posameznika oziroma pisna izjava zakonitega zastopnika ne zadošča več. V razpravi me je predvsem zbodla argumentacija, ki je šla v smeri, da "tisti, ki misli resno glede študija v Sloveniji, itak ne bi smel imeti težav s tem dokazilom" in "da si Slovenija želi resnih študentov, ki naj s tem (dokazilom o zadostnih finančnih sredstvih) resnost svojih namer tudi pokažejo".
Ne samo, da je takšna argumentacija neizmerno podcenjujoča, je tudi zavajajoča in škodljiva. Za vse, tudi za Slovenijo. Ne gre namreč zgolj za študente iz bolj oddaljenih držav z občutno nižjim življenjskim standardom, za katere je 5000 evrov zelo veliko (op.: ne pozabimo, v naši preljubi Sloveniji živi več kot 200.000 ljudi pod pragom revščine, za katere je omenjeni znesek prav tako malo premoženje), ampak tudi za našo bližnjo soseščino. Ne vem, ali je kdo od predlagateljev pogledal razmere v bližnji soseščini EU in nam kulturno bližnjih držav? Najbrž ne. Kajti če bi, bi hitro ugotovil, da so razmere na Balkanu, v Ukrajini, Belorusiji, Moldaviji itd. takšne, da se življenjski standard meri zgolj v nekaj deset odstotkih tistega, ki ga trenutno imamo v Sloveniji. In če torej že za slovenske razmere znesek ni majhen, kako šele to velja za mlade ljudi iz omenjenih okolij.
Ali Slovenija tujih študentov ne potrebuje, jih noče in jim načrtno zapira vrata? Koliko deset, sto ali tisoč primerov podobnih našemu družinskemu, a z manj srečnim koncem, bomo tako doživeli z novo ureditvijo? Mar si ti mladi ljudje in tudi sicer premnogi migranti, ki zadnja leta bežijo v Evropo pred vojnami, razdejanji in lakoto, ne zaslužijo druge priložnosti? Humanega odnosa in priložnosti za varno ustvarjanje v novem okolju? Ustvarjanje, s katerim prispevajo k razvoju svojih novih skupnosti, na mikro lokalni ali celo nacionalni ravni? Moj odgovor je na dlani, odgovor presečne množice slovenske družbe pa se bojim, da ni več tako enoznačen. Kar bi nas moralo zelo zelo skrbeti.
Poznavajoč nivo javne razprave, ki v Sloveniji nekontrolirano tone že zadnje desetletje, je pričakovati, da se bodo mnogi ob zgodbo obregnili in si mislili ali (anonimno, kajpada) zapisali, da izobraženi in ekonomski migranti mogoče že pozitivno prispevajo k razvoju novega okolja (in so kot takšni pogojno dobrodošli), vsi (ali večina) drugih pa bi nova okolja zgolj izkoriščala. In povzročala celo tveganja v obliki kriminala, povišane brezposelnosti, stroškov socialnih transferjev itd. Skratka, postali bodo breme družbe, neasimilirani tujki/-ci, brez kakršnegakoli pozitivnega prispevka družbi.
Tudi če pustimo ob strani, kaj nas o omenjenem učijo duh razsvetljenstva in vrednote, na katerih je zgrajena EU, ne moremo mimo ogledala, ki lepo vsak dan pokaže na posledice naših lastnih ravnanj in odnosa. Kajti ta pomembno (odločujoče) vplivajo na svet okoli nas, na odnos posameznikov in družb do nas in naše kulture. Kajti migranti, zadržani na italijanskih ladjah ali v begunskih taboriščih, ne mašijo stranišč s spodnjim perilom zato, ker bi menili, da se bo tako opralo, ampak v znak protesta nad razmerami, v katerih so pridržani – pogosto brez pravic in v nevzdržnih razmerah. Kakšna pa so naša pričakovanja do vedênja ljudi, ki jim je na tak način odvzeto dostojanstvo? Kaj pričakujemo od nekaj deset mož, žena in otrok, ki so v nemogočih razmerah obtičali na nikogaršnji zemlji med Belorusijo in Poljsko, ker jih Belorusija (načrtno) pošilja naprej, Poljska pa zavrača kakršnokoli humanitarno pomoč? Mar res od ljudi, ki v nemogočih higienskih razmerah spijo brez strehe nad glavo in hrane, pričakujemo, da bodo dnevno peli Odo radosti? Najbrž ne. Za preživetje jim gre in v tem trenutku ni nikogar, ki bi jim bil pripravljen pomagati.
Zato naslednjič, ko vam bo kdo govoril o "Naših" in "Vaših", pomislite na to, da sem sam prav toliko "Vaš", kot sem "Njihov". In nasprotno. In tako, kot je bila meni in moji družini dana priložnost za varno življenje in (so)ustvarjanje v Sloveniji, kar po najboljših močeh dnevno počnem in prispevam k razvoju družbe, si to priložnost zaslužijo tudi drugi.
* Ostani doma.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
