Mediji so polni novic o tem, da je ameriški igralec Alec Baldwin na snemanju filma v zvezni državi Novi Mehiki streljal s pištolo rekvizitom, pri tem pa ubil 42-letno direktorico fotografije Halyno Hutchins in ranil 48-letnega režiserja Joela Souzo. Policija sicer dogodek še preiskuje.
Pri tem tragičnem dogodku in pri javnem poročanju o tem se spomnim na naslednji nedavni javni zapis dr. Aleša Novaka, predstojnika Katedre za teorijo in sociologijo prava Pravne fakultete Univerze v Ljubljani: "Ko je neki oblastnik Konfucija vprašal, kaj je pri upravljanju države najpomembnejše, je bil njegov odgovor za marsikoga presenetljiv. Začel bi s tem, mu je odvrnil Mojster, da bi stvari poimenoval s pravimi imeni. Ni slab začetek."
Ja. Stvari je treba poimenovati s pravimi imeni. In tako je treba poimenovati tudi ta tragični dogodek. To ni zgodba Aleca Baldwina. To je zgodba o varnosti in zdravju pri delu. To je zgodba o tem, da je po sicer zelo redkem poročanju zgolj nekaterih medijev šest delavcev, ki so bili del snemalne ekipe filma Rust, le nekaj ur pred tragičnim dogodkom zapustilo prizorišče snemanja v protest zaradi slabih delovnih pogojev. Snemalci in asistenti kamere so bili zafrustrirani zaradi pogojev dela pri snemanju filma, vključujoč dolg delovni čas, dolgo potovanje na delo in z dela, dolgo čakanje na plačilo. To so izjave treh oseb, ki zelo dobro poznajo situacijo s snemanja, a se niso upali izpostaviti.
Najmanj en snemalec se je že en teden pred tragičnim dogodkom sicer pritoževal menedžerju zaradi ravnanja z orožjem na snemalnem prizorišču. Poslal mu je sporočilo, v katerem je zapisal, da so imeli že tri incidente z orožjem (Accidental Discharges). Kot je nekdo rekel: "Ni bilo sestankov glede varnosti na snemalnem prizorišču. Ni bilo zagotovil, da se to ne bo ponovilo. Vse, kar so hoteli, je bilo hiteti, hiteti, hiteti."
Zgodaj zjutraj tistega usodnega dne je snemalna ekipa prišla na prizorišče ob 6.30 in začela zbirati svojo opremo, zato da zapusti snemanje. Vse to je bila posledica težav z delovnimi pogoji, ki so se ves čas kopičile. Snemalnemu osebju je bilo sprva obljubljeno, da jim bodo uredili sobe v Santa Feju. Vendar jim je bilo potem rečeno, da se bodo morali vsak dan voziti iz 80 kilometrov oddaljenega Albuquerqueja - in to po delovnem dnevu, ki je po navadi trajal 12 do 13 ur. In prav Hutchinsova, članica sindikata IATSE, je ves čas pozivala k boljšim delovnim pogojem.
In medtem ko je snemalno osebje - vsi so bili člani sindikata IATSE - tistega jutra pred usodnim dogodkom pakiralo svojo opremo, je na snemalno prizorišče prišla druga snemalna ekipa, katere člani niso bili vključeni v sindikat. Eden od producentov je celo ukazal članom sindikata IATSE, da zapustijo prizorišče, in jim grozil, da bo poklical varnostno službo, če ne bodo odšli prostovoljno. Kot je izjavila oseba, ki je dobro informirana o dogajanju na filmskem prizorišču: "Iskalo se je bližnjice - pripeljali so nesindikalizirane delavce, da bi lahko nadaljevali snemanje." Tragični dogodek se je zgodil šest ur po tem, ko je sindikalizirana snemalna ekipa zapustila prizorišče snemanja.
To ni zgodba Aleca Baldwina. To je zgodba o varnosti in zdravju pri delu
Pred nekaj dnevi se je sicer ravno glasovalo o generalni stavki filmskih delavcev, združenih v sindikat IATSE. In v kratkem filmu, ki si ga lahko ogledaš na youtubu, je snemalna tehničarka Carman Spoto izjavila, da filmsko osebje, še posebej zdaj, v covidnem času, dela brez odmorov. Povedala je o konkretnem primeru snemanja, kjer jim je bilo rečeno, da bodo delali šest mesecev po 16 ur brez odmora za malico. Povedala je o tem, da je kar nekaj primerov filmskih delavcev, ki so imeli prometne nesreče, potem ko so zgarani od delavnika vozili domov. Nekateri med njimi so se smrtno ponesrečili.
Ja, Alec Boldwin je sprožil strel. Prizorišče za to pa je pripravil kapital. Ki je govoril delavcem "hitreje, hitreje, hitreje". Ki ni poslušal njihovih opozoril o neupoštevanju pravil o ravnanju z orožjem na snemalnem prizorišču. Ki je s kraja pregnal sindikalizirane delavce, ki so na vse to opozarjali.
Kapitalizem ubija. To je zgodba. Ne pa slika objokanega Aleca Baldwina, ki skrušen prihaja iz policijske postaje. Zelo žalostno in hkrati simptomatično je to, da o vsem tem ne piše noben tukajšnji medij. Noben. Hm, morebiti tudi zato, ker je tudi njih objel kapital in jim vsak dan šepeče "hitreje, dlje, več, ceneje"?
Po nekaj dneh nadaljujem članek. V torek, 26. oktobra, se je pod vasjo Beka, kjer podjetje Markomark Nival gradi most čez dolino Glinščice, zgodila delovna nesreča s smrtnim izidom. Delavec je padel z gradbenega odra in kljub pomoči sodelavcev, gasilcev in zdravstvenega osebja umrl. In to je to, kar je medijskega poročanja o tem tragičnem dogodku. Ali se je vprašalo, kako je prišlo do tega? Ne. V istem prispevku, kot je zapisana tragična smrt delavca pri gradnji trase drugega tira, pa se je kar zraven pripisalo, da bi gradnja drugega tira "lahko potekala hitreje" ter da so "na nekaterih gradbiščih zamude". In ja, "investitor 2TDK vseeno računa, da je končni rok ulovljiv".
Dan pred tem pa dobim od ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti elektronsko obvestilo: da se 25. oktobra 2021 v vseh državah članicah Evropske unije (EU) začne evropski teden varnosti in zdravja pri delu 2021.
Vse skupaj je zelo preprosto: če pristajamo na to, da tragično delovno nesrečo stisnemo v sliko jokajoče filmske zvezde, če pristajamo na to, da v isto debato vržemo smrt gradbenega delavca in problem nedoseženih rokov pri gradnji - potem pač pristajamo na nevidnost izkoriščanja v kapitalizmu. Potem pač pristajamo na kapitalizem. Ki ubija. Ne samo pristajamo. Soustvarjamo ga. Vsak dan.
Dokler ga pač ne.
Koliko smrti še do takrat?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
