Pred dobrimi enajstimi leti, ko sem še bil zaposlen na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, se je zgodil referendum o malem delu, ki smo ga sprožili skupaj z Gibanjem za dostojno delo in socialno družbo. Na volišča je prišlo nekaj več kot 580 tisoč volivk in volivcev. 462.198 izmed njih je glasovalo proti zakonu o malem delu. Nekaj več kot osemdeset odstotkov torej. Zakon o malem delu, ki bi bil nič drugega kot še ena plast izkoriščanja delavk in delavcev, je bil torej skoraj absolutno zavrnjen. Ali se je teh skoraj pol milijona glasov preneslo v višjo sindikalno organiziranost? Po razpoložljivih podatkih ne. Med letoma 2011 in 2015 se je po javnomnenjskih podatkih stopnja sindikaliziranosti v aktivni populaciji znižala z 31,3 odstotne točke na 19,9.
Pred slabim letom, natančneje 11. julija 2021, je bil referendum o spremembah zakona o vodah. Podpise za referendum je zbiral nevladni Inštitut 8. marec. Na volišča je prišlo skoraj 790 tisoč volivk in volivcev. Proti spremembam zakona o vodah jih je glasovalo 682.760. Ali so se ti glasovi prelili v povečano podporo Levici, ki je ta referendum aktivno podpirala? Politični stranki, ki je imela v programu za letošnje državnozborske volitve zapisano: "Zaščitili smo Muro, vodili preiskovalno komisijo za TEŠ 6, se vztrajno borili proti hidravličnemu lomljenju oziroma frackingu v Pomurju, v javno razpravo spravili dolgo zamolčan problem onesnaženja Anhovega in doline srednje Soče ter pomagali civilni družbi na referendumu zavrniti škodljivi zakon o vodah"? Ko smo že pri frackingu: državni zbor je 6. aprila letos na izredni seji potrdil novelo zakona o rudarstvu, ki uvaja popolno prepoved hidravličnega lomljenja oziroma frackinga. Levica je pred tem že petkrat poskušala z zakonodajno prepovedjo frackinga, saj so želeli zaščititi Prekmurje oziroma Petišovce pred načrti britanske družbe Ascent Resources za vrtanje. Potem pa pogledam sveže rezultate državnozborskih volitev in vidim naslednje: v nobenem volilnem okraju v Pomurju Levica ni presegla štiriodstotnega volilnega praga za vstop v državni zbor. V volilnem okraju Lendava je recimo dosegla 2,78 odstotka, kar je manj od stranke Resni.ca, ki je v istem volilnem okraju dosegla 2,93 odstotka.
Iz časov moje zaposlitve na sindikatih se zelo dobro spomnim dolgih debat o problematiki upada članstva v sindikatih. V teh dolgih debatah sem dostikrat slišal tudi o pasivnem delavstvu, ki se ne želi izpostavljati, iz takšnih in drugačnih razlogov. Na najvišjem nivoju so se pisale strategije o včlanjevanju, delale različne kampanje, vmes pa je sindikalno članstvo še vedno vztrajno padalo. Pa ne samo sindikalno članstvo. Tudi terenska sindikalna struktura se je vztrajno krčila. Sindikalni zaupniki v tovarnah, ki so želeli naprej predati sindikalno štafeto, je praktično niso imeli komu predati. Te dni, no, pa ne samo te dni, se pogovarjam z dosti ljudmi, ki jim Levica veliko pomeni. In govorijo o težavah na terenu, o neizgradnji učinkovite terenske mreže, pravzaprav ravno obratno - o vztrajnem krčenju terenske strukture. O aktivistih, ki so zapustili lokalne odbore še pred nedeljskimi volilnimi rezultati. Prepričan sem, da pa vmes na najvišjem nivoju stranke že dalj potekajo intenzivni pogovori o krepitvi terenskega dela in terenske mreže.
Institucije so spremenile Levico. Levica se je institucionalizirala
Kaj se je torej zgodilo sindikatom in Levici, temu družbenopolitičnemu paru, ki je glas delavstva v delovnem in političnem okolju? Kaj se je zgodilo, da je stopnja sindikaliziranosti v Sloveniji v nekaj desetletjih padla z dveh tretjin na petino aktivnega prebivalstva? Da je Levica po devetih odstotkih iz leta 2018 tokrat komaj zlezla čez štiriodstotni volilni prag? Da imajo tako sindikati kot Levica praktično skorajda izvotljeno terensko mrežo?
Preprosto. Zgodilo se jim je dvoje. Prvič se jim je zgodil dolgi pohod skozi institucije. Kot je bilo napisano v enem izmed prispevkov o zgodovini sindikalizma v Sloveniji, je po začetnem obdobju v devetdesetih letih, ki sta ga zaznamovali razredna pozicija sindikatov in njihova velika bojna pripravljenost - v obdobju med letoma 1992 in 1997 je bilo tako na leto povprečno več kot 100 stavk -, sledil premik sindikatov z ulic za pogajalsko mizo. Sindikati so se usmerili v krepitev socialnega dialoga na najvišjem nivoju. To je sicer res pomenilo "velike" zgodbe, "velike" bitke (pokojninska zakonodaja, delovna zakonodaja, referendumi), a vse to se je vse bolj dogajalo na nivoju velikih javnih PR-bitk, v ozadju katerih so potekala diskretna, mučna, dolgotrajna in javnosti nevidna pogajanja. In vse bolj se v to enačbo ni neposredno vključevalo samih delavk in delavcev. In tako so postajale institucije vse bolj domače in delavci vse bolj odtujeni. Dolgi pohod skozi institucije tako ni pomenil, da sindikati spreminjajo institucije, temveč vse prevečkrat obratno. Da so institucije spremenile sindikate. Da so se sindikati institucionalizirali.
In identično lahko rečemo za Levico. Od civilnodružbenega gibanja na začetku poti do današnje situacije. Ko imamo zelo dobro in strokovno poslansko skupino, ki po tekočem traku vlaga zakone, ki je spremenila zakon o minimalni plači, ki je dvignila minimalni osebni dohodek, ki je prepovedala fracking … A potem se tudi (zanje) na isti način konča ista pot skozi institucije. Ker je vez med terenom in institucijami pretrgana ali pač sploh ni vzpostavljena. In tega nobeden, še tako izpiljen komunikacijski načrt ali še tako polajkano socialno omrežje ne more nadomestiti. Dolgi pohod skozi institucije tako ne pomeni, da Levica spreminja institucije. Temveč vse prevečkrat obratno. Da so institucije spremenile Levico. Da se je Levica institucionalizirala.
S tem takoj pridemo do druge zadeve. S takšnim dolgim pohodom skozi institucije so tako sindikati kot Levica padli v objem socialne mreže družbenih institucij. In socialna mreža teh družbenih institucij zagotovo in absolutno ni delavski razred, temveč v veliki meri srednji razred. In tako so institucionalizirani sindikati pričeli govoriti o davčni razbremenitvi srednjega razreda. Medtem se je institucionalizirana Levica pričela družiti z različnimi žižki, se brati v Mladini in srečevati v klasičnih meščanskih lokalih, skratka padla je v srednjerazredni malomeščanski stereotip.
In kaj zdaj? Preprosto. Kot prvo si je treba dopovedati, da je vprašanje, "kam so šli delavci", čisto napačno. Pravo vprašanje, ki si ga morajo zastaviti tako sindikati kot Levica, je naslednje: "Kam smo šli mi?" Treba si je priznati, da niso bili delavci tisti, ki so se oddaljili od sindikatov in Levice. Temveč so sindikati in Levica tisti, ki so se oddaljili od delavcev. Od tod dalje so zadeve pravzaprav enostavne. Ne, ni prioriteta oklepanje institucionalnega socialnega dialoga za vsako ceno. Ne, ni prioriteta pogajanje za vstop v vlado. Prioriteta je ena sama: nazaj k osnovam. Iz udobnega objema institucij na trd teren. Iz širokih debat o krepitvi srednjega razreda ter malomeščanske retorike in podobe v delavski jezik in izkušnje. In ja - v sodelovanju. Ne v p(o)raznem prestižnem boju za delavski glas.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
