Ime mi je Gregor. Vzgojen sem v delavski družini v Rušah. Živim v Mariboru. Študiram na filozofski fakulteti. Sem socialist in delujem v Centru za družbeno raziskovanje (CEDRA). Ukvarjam se z organiziranjem delavstva. Sem pa tudi domoljub.
Zadnjega stavka v uvodnem odstavku običajno ne beremo v takšnem kontekstu. Morda ste nekateri celo pomislili, da ste zadevo napak prebrali. Domoljubi so v javnosti (pre)pogosto doumeti kot tisti, ki protestirajo proti sprejemu Marakeške deklaracije ali pa na socialnih omrežjih objavljajo fabricirane številke o tem, koliko evrov slovenska država nameni za oskrbo enega begunca. “Svetovljanskost” moderne levice in odmik od vprašanj nacionalne suverenosti v vse bolj globaliziranem svetu sta privedla do tega stanja. Stanja, kjer je oznaka “domoljub” rezervirana za lažne patriote, ki na svoje sosede, skupnost, narod in državo pozabijo takoj, ko na drugi strani zagledajo večjo osebno prepoznavnost, neomejeno oblast in višje profite.
Ti lažni patrioti običajno ploskajo zanikovalcem holokavsta ali pa se neumorno jočejo, ko je prepovedan koncert proustaškega glasbenika. Palijo se torej na politike dveh režimov, ki sta imela za cilj priključitev slovenskega ozemlja ter etnocid nad Slovenci. Govorijo o “invaziji hord posiljevalcev”, hkrati pa ne problematizirajo invazij na Bližnjem vzhodu, v katere je bila posredno ali neposredno vpletena naša država. In to ne da bi smeli ljudje, ki živimo v Sloveniji, o tem odločati. Ko so v igri naftni dolarji in geostrateško pozicioniranje, je namreč suverenost hitro pozabljena.
Biti pravi domoljub pomeni delati v smeri boljše, pravičnejše družbe. Družbe, ki jo bodo vodili in upravljali delovni ljudje