Ukrajino sta 24. februarja 2022 v zgodnjih jutranjih urah prekrili groza nad spoznanjem, da novodobnega imperializma ne zmoreta zadržati ne razum ne opozarjanje mednarodne skupnosti, ter trdna odločenost, da bodo prej ali slej v boju proti sovražniku zmagale morala, pravica in človečnost. Kljub temu, da je dogajanje v zadnjih tednih počasi, a vztrajno napovedovalo uresničitev strašnega scenarija, smo bili po večini presenečeni vsi. Tako Ukrajinci, ki so skozi zgodovino večkrat doživljali rusko podjarmljanje, kot tudi sam.
V Lvovu, prestolnici zahodne Ukrajine, sem preživel vrsto let, spoznal ukrajinsko kulturo, jezik in srčno željo po priznanju njihove evropske drže. Marsikdo na zahodu se namreč ne zaveda, da Ukrajina ne želi postati del Evrope, temveč je že evropska država. Ne le v geografskem, temveč predvsem v kulturnem in mentalnem oziru. O tem navsezadnje priča tudi njena literatura, romane nekaterih sodobnih ukrajinskih pisateljev, kot so Jurij Andruhovič, Serhij Žadan in Andrij Ljubka, lahko beremo tudi v slovenščini. Presenetljiva nevednost je tista, ki nam preprečuje, da bi Ukrajino dojemali kot našo širšo soseščino in ne kot oddaljeno državo nekje daleč na vzhodu za daljnimi Karpati. Vedno znova vame zrejo presenečeni obrazi sogovornikov, ko jim pojasnim, da v Ukrajini govorijo ukrajinščino, ki se od ruščine razlikuje morda celo bolj kot slovenščina od ostalih južnoslovanskih jezikov, da smo s precejšnjim delom današnje Ukrajine v času Avstro-Ogrske živeli v skupni državi, da je zahodnoukrajinska arhitektura posledično na las podobna srednjeevropski, pa ne le arhitektura, temveč tudi mentalni vzorci, da tudi Ukrajinci poznajo kozolce in copate ter da je ta država oddaljena od nas toliko kot južna Dalmacija. Mejo prečkaš po šestih urah vožnje.
Ukrajinci so vojno za zdaj sprejeli z zaupanjem v svoje oborožene sile in medsebojno pomočjo. Putinu, ki se je vseskozi zanašal na razklanost ukrajinske družbe in tako imenovano peto kolono, je s primitivno in cinično sovražnostjo uspelo poenotiti Ukrajince v boju za ohranitev svoje države in identitete, zato si je težko predstavljati, da bi ob morebitni zasedbi večjega dela države lahko brez težav izvajal učinkovit nadzor nad prostranim ozemljem. Večkrat se je že namreč izkazalo, da je velika vojaška moč neučinkovita proti gverilskemu načinu bojevanja. Pogoji za slednje so ob podpori prebivalstva, visoki morali in želji po ohranitvi dosežene svobode vsekakor izpolnjeni.
Rusije verjetno ne moti toliko ukrajinska želja po vključitvi v Nato, saj ta že zdaj meji nanjo v pribaltskih državah, kot ukrajinsko sicer počasno, a vztrajno uveljavljanje civilizacijskih norm, demokracije in človekovih pravic. Na tem področju je Ukrajina v zadnjih desetletjih resnično naredila velik skok naprej in se odločno oddaljila od svoje velike sosede. Ruska oblast si zavoljo lastne stabilnosti preprosto ne more privoščiti, da bi na svojem pragu imela izložbo uresničenih zahodnih vrednot.
Krivec za tragedijo v Evropi je ob ruskem agresivnem izvajanju argumenta moči nedvomno tudi Zahod. Če bi se ta odločno zoperstavil mednarodnemu barbarstvu že pred leti ob priključitvi Krima in vojaškem razsajanju v Donbasu, bi ruske imperialistične težnje verjetno uspešno obrzdal, saj je Ruska federacija usodno odvisna od izvoza fosilnih goriv. A kaj, ko bi sleherna država še naprej rada lovila ravnotežje med sankcijami in gospodarskimi koristmi in nihče za gorivo ne bi plačal niti centa več, kot je nujno potrebno. Tudi za ceno človeških življenj.
* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani medija Outsider
Obiščite spletno stran brez oglasov.
