Še en četrtkov večer preživljam doma in nekako me iz primeža noče in noče izpustiti misel o težkem mariborskem boju, del katerega sem zdaj postala tudi sama. Pa tako nerada izbiram strani, a jih je kdaj potrebno. In tokrat sem znova izbrala Maribor. Pisanja in slikanja se večinoma lotim v trenutkih popolne blaženosti in pa takrat, ko moram "zaklicati na pomoč". Tokratna situacija je bolj druga kot prva.
Zadnji avgustovski četrtkov večer sem želela preživeti na skromno srčnem Festivalu Lent, a sem sedla na kolo in se s solznimi očmi vozila po Mariboru, meni tako ljubem mestu. Ni moje rodno mesto, a je mesto, v katerem sem v dvajsetih letih marsikaj doživela in (so)ustvarila festivalske produkcije, literarne večere, pravljične dogodke, za širino Drave radijskih in televizijskih oddaj, napisala knjige, od tukaj sem Slovenijo obveščala o najboljših knjigah za otroke, mladino in odrasle, o gledaliških premierah, med katerimi želim še posebej izpostaviti tiste v Lutkovnem gledališču Maribor …
V Maribor sem vstopila pri devetnajstih, kmalu bom štirideset in težko se soočam z resnico o mestu spodrezanih korenin. Nikomur v življenju nisem podrezovala korenin, če že, sem jih pomagala krepiti in s tem zapisom, verjamem (pesniški ideali pač), bom tudi naredila tako. Kaj drugega, kakor pod blazinice prstov vzeti tipke s črkami v upanju, da bodo te vrstice štele, da bodo prebrane, mi več ne preostane. Konec je takrat, ko obmolknemo, nikar naj se to ne zgodi. Pogosto sem bila marsikje najglasnejša, pogosto so me poskušali utišati, a me niso. Rodila sem se z bojevniškim srcem in tudi izgubiti nimam ničesar. In ker vem, kako je nemoč boleča in v kot stiskajoča, sedaj pišem tudi v imenu svojih kolegov in kolegic, ki bi se, če bi imeli moč, borili. A so od tega izčrpani. Počasi začenjam razumeti pregovor, da se pametnejši umaknejo, dodajam pa tudi, da posledično vodstvo znajo prevzeti ljudje, ki se (ne) odločajo najbolje, kajti moč brez modrosti ima silno mamljiv okus in vonj in marsikoga pogoltne.
Srce se mi trga ob zadnji novici iz Ljubljane, da mariborska televizija ne bo več kot poprej soustvarjala oddaje Dobro jutro, ki jo je prav Maribor postavil pred ekrane. Pred leti je bila ukinjena tedenska oddaja o kulturi Glasnik, v kateri smo poročali o vsem novonastalem in nastajajočem s področja kulture v mestu in okolici, in tako je Mariboru ostalo le objavljanje v informativnih programih, kamor pa se poglobljene kulturne vsebine, sploh o ustvarjalnih novumih, redko uvrstijo.
Srce se mi trga ob zadnji novici iz Ljubljane, da mariborska televizija ne bo več soustvarjala oddaje Dobro jutro, ki jo je prav Maribor postavil na ekran
V kulturnem uredništvu (da, imeli smo celo urednika) nas je bilo nekdaj šest, danes v Mariboru to delo oprav- ljata le dve novinarki. In če stopim nadstropje višje v RTV-centru Maribor ... Radio Maribor je imel nekoč izjem- no dramsko produkcijo, uredništvo je takrat vodila Lučka Gruden, ki je odšla v Ljubljano. Nekateri odidejo sami, in ko gredo, s sabo odnesejo vse. Grudnova je odnesla večino. Zato je toliko pomembneje ohranjati tisto, kar v Mariboru nastaja in tukaj o(b)staja, a za to potrebujemo ljudi in zanje potrebna sredstva, ki nedvomno obstajajo, le razporediti jih je treba znati.
Imam izkušnjo delovanja tako v Mariboru kakor v Ljubljani, tako na televiziji kot radiu. Hodniške govorice se uresničujejo in zato je zadnji trenutek za dvig glasu, ki se mora slišati čez Trojane v ušesa posameznic in posameznikov, ki se kar čez noč odločijo vzeti oddajo in gledalce prikrajšati za regionalne vsebine.
Znanka mi je pred časom dejala, da je pač takšna usoda Maribora. Da pač Ljubljana "pobere", kar Maribor "zasadi in rodi", da tako je in pika. Vmes pa se pogosto dogaja, da Ljubljana zaničuje marsikaj v Mariboru nastajajočega. Ne gre tako. Ljubljana je sicer res glavno mesto Slovenije, a ni le tisto ali vse, kar v Ljubljani nastane, presežno. Poskusi centralizacije, ki se dogajajo že lep čas, pa tudi kažejo nesmisle dan za dnem.
In če se vrnem na oddajo Dobro jutro: oddaja je ostala edina neposredna vez mariborskega in okoliškega dogajanja s širno Slovenijo in v njej so se vrstile vsebine številnih področij. V poskusu ukinitve studijske oddaje vidim popoln prevzem nadzora Ljubljane, ki ima do Maribora pogosto neupravičeno vzvišen in tudi žaljiv odnos. Pravo vodstvo je tisto, ki vzpostavlja dialog, gradi mostove med razlikami, išče rešitve in ne uničenja.
Eden mojih zadnjih intervjujev je bil posnet z izjemnim gospodom, pisateljem Zorkom Simčičem, ki je v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer je bil gost Literarne postaje Mariborske knjižnice, dejal, da vsak dan gleda program Televizije Maribor, ki je zelo pomemben. Del programa je tudi oddaja Dobro jutro, ki jo majhna ekipa pripravlja z neizmerno srčnostjo. Ko bi lahko na tem mestu moje oko postalo kamera za svet, bi vam skozenj pokazala duha, ki veje med njimi, toliko predanosti je v tem, smeha, razmišljanj, spoštovanja občinstva na drugi strani ekranov. Naj ostane jutranji televizijski pozdrav tudi v mariborskem studiu.
