(POGLED) Zakaj se izpostavljam? Ker se dogajajo krivice. Ker bi rad povedal, kaj se mi je zgodilo tisti petek

Jan Štrukelj
01.06.2021 11:15
Letošnjega 21. maja ne bom pozabil. Ne zaradi 750 evrov kazni, pač pa zaradi tistega, čemur sem bil priča. Dan, zaradi katerega bom ob vsaki javnomnenjski raziskavi, ki me bo spraševala po zadovoljstvu in zaupanju v delo policije, obkrožil najnižjo oceno. Dan, ko sem videl, kako močna je v Sloveniji islamofobija. Dan, ki je pokazal, kako se (straho)vlada boji solidarnih in empatičnih ljudi. Upravičeno. V resnici s(m)o njim in njihovi ideologiji najbolj nevarni prav takšni.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Željko Stevanič

Na dan, ko nastaja ta zapis, mineva leto dni, odkar sem prvič kolesaril na petkovem protivladnemu protestu. In na dan, ko nastaja ta zapis, minevajo štirje dnevi, odkar sem na dom prejel policijsko kazen, ker sem na protestu "škodil ugledu uradne osebe pri uradnem poslovanju". 

Zakaj se izpostavljam, me je, še preden sem se lotil pisanja, spraševalo nekaj bližnjih. Ker druge izbire pravzaprav ni. Ker so razmere v državi, kjer sem se nekoč počutil svobodnega, postale skoraj nevzdržne. Ker se dogajajo krivice. Ker bi rad povedal, kaj se mi je zgodilo tisti petek. Ne samo meni, pač pa mnogim, ki so tisti večer bili tam.

Letošnjega 21. maja ne bom pozabil. Ne zaradi 750 evrov kazni, pač pa zaradi tistega, čemur sem bil priča. Dan, zaradi katerega bom ob vsaki javnomnenjski raziskavi, ki me bo spraševala po zadovoljstvu in zaupanju v delo policije, obkrožil najnižjo oceno. Dan, ko sem videl, kako močna je v Sloveniji islamofobija. Dan, ki je pokazal, kako se (straho)vlada boji solidarnih in empatičnih ljudi. Upravičeno. V resnici s(m)o njim in njihovi ideologiji najbolj nevarni prav takšni.

Videti več deset do zob oboroženih policistov, ki iz množice protestnikov izberejo protestnika temnejše polti, in ju, čeprav nista naredila nič prepovedanega, odvlečejo na stran, ju popisujejo in se naslajajo nad njuno nemočjo, je pretresljivo. Množica je ostala nemočna, vsi kriki in prošnje, naj se to konča, so izzveneli v prazno. In tu, med obupanim moledovanjem protestnikov, sem bil od blizu priča policijskemu nasilju.

Željko Stevanič

Tisti petek sem, kot vsi drugi, kolesaril z namenom, da vladajoče opozorimo na nevzdržne razmere. Da jih pozovemo k odstopu. Ne domišljam si, da se jih naše protestiranje globoko dotakne, pa vendar. 58 tednov vztrajanja na ulicah jim je morda končno začelo načenjati serijsko samozavest in počasi naseljevati tudi kakšen dvom, morda celo strah, da se njihov čas vladanja počasi izteka.

Situacija je tistega večera znova postala napeta v trenutku, ko je protestnica na drog želela nalepiti navaden bel list papirja.  Opazoval sem policiste, kako se ji približujejo, še preden sem se uspel umakniti, se je vame močno zaletel eden od njih. Jasno, Trg republike je pač tako majhen, da policist ni mogel steči mimo mene, ampak me je pri tem moral skoraj zrušiti na tla. In potem se je začelo.

Uniformiranec me je prebodel s pogledom in se zverinsko zadrl name. Od presenečenja sem obstal in ga nemo opazoval. "Dajte mi osebni dokument," je pristopil do mene. Vprašal sem ga, zakaj. Odgovora nisem dobil. Sledil je vnovičen poziv in grožnja, da bo sicer uporabil prisilna sredstva. Mirno, z rokama ob telesu, to kažejo tudi posnetki, ki so krožili na spletu, sem ga znova vprašal, zakaj. Tudi v drugo odgovora ni bilo, v trenutku sta me pod rokama zgrabila policista in me s silo odvlekla pred parlament.

V daljavi sem slišal le še glasno kričanje. Ko sem se uspel zbrati, sem na drugi strani ceste videl pretep, policiste, ki so s ščiti odrivali ljudi pred sabo. Obupani kriki množice so odzvanjali po trgu, nekaj metrov stran od mesta, kjer je policist vodil postopek proti meni, sta druga dva na tleh držala moškega. Obupano ju je prosil, naj mu nad pas namestita hlače, ki sta mu jih med nasilno obravnavo potegnila skoraj do kolen. Nista ga poslušala, jemala sta mu vso dostojanstvo. Bil je mučen prizor, zato sem ju v imenu moškega prosil, naj mu vendar namestita hlače. Policist, ki je stal ob meni, mi je grobo povedal, da me bo, če še enkrat odprem usta, vklenil.

Jan Štrukelj

Sedel sem na pločniku pred parlamentom, kamor sem nekaj dni pred tem skupaj z okoljevarstveniki prinesel več kot 50.000 podpisov za referendum o vodi. Poln zagona in z nekaj optimizma sem verjel, da lahko tudi v na videz nemogočih razmerah dosežemo nekaj velikega.

Manj kot teden dni kasneje sedim na tem istem pločniku, okoli mene več deset policistov. Na trenutke je moj pogled zataval v prazno, glava je bila težka, polna. Tistega večera ne bom zlahka pozabil. Ne le zaradi tega, kar so policisti naredili meni, pač pa zaradi vsega, kar so naredili tudi drugim.

V dneh po protestu sem veliko razmišljal o vsem, kar se je zgodilo. Na pošto ni bilo treba prav dolgo čakati, v nabiralniku me je čakala le nekaj dni po dogodku. Prispela je s policijske postaje Grosuplje. Kakšno naključje. Kazen 750 evrov, v pisni obrazložitvi pa novo presenečenje. Ne samo prirejen zapis o dogajanju, ampak del celo izmišljen. 

Takole je zapisano med drugim: "Nenadoma pa je do policista pristopil Jan Štrukelj ter tri neidentificirane osebe, ki so policista, držeč se za roke, namenoma obkolile ter ga s telesi odrivale in tako ženski omogočile pobeg." Iz javno objavljenih posnetkov, v katerih je vse dokumentirano, je razvidno, da ta opis niti približno ne ustreza resničnosti.

Robert Balen

Ko zaključujem s tem besedilom, v meni spet odzvanjajo besede bližnjih, zakaj se izpostavljam. Potem preberem zgornje vrstice, podoživljam tisti petek in še bolj vem, da delam prav. Govorijo mi, da mi lahko, dokler je na oblasti ta vlada, takšno izpostavljanje škoduje. Potem se vprašam, ali v takšni državi sploh želim živeti.

Na petkove proteste bom hodil še naprej. In ni me strah. Naš strah in pokorna tišina sta njihovo največje orožje. Mar jim bomo res dovolili, da ju še naprej izkoriščajo? 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.