Poker avtokratov na obrobju Evrope

Za svoje prvo potovanje po neuspešnem vojaškem udaru in veliko bolj odločnem režimskem protiudaru v Turčiji je turški predsednik

Recep Tayyip Erdogan

izbral Rusijo. Danes je na enodnevnem obisku pri ruskem predsedniku

Vladimirju Putinu

, oba pa veljata po zahodnoevropskih standardih za avtokratska in neliberalna voditelja, ki sta s svojim režimom v napoto razvoju demokracije in stabilnosti v Evropi.

Temelj novega partnerstva je dogovor o Siriji

"Ključno za zbližanje obeh voditeljev bo vprašanje Sirije. Če jima bo uspelo doseči dogovor oziroma kompromis o prihodnjem statusu Sirije, ki bo zadovoljeval tako ruske kot turške interese, bo to podlaga za vse druge dogovore med državama," je prepričan strokovnjak za geopolitična in energetska vprašanja dr.

Klemen Grošelj

. Ključ je torej Sirija, saj vemo, da sta državi do sedaj stali na popolnoma nasprotnih bregovih v sirski vojni. Ruska stran je večkrat predstavljala dokaze o turški podpori Islamski državi kakor tudi o trgovanju Erdoganovih sinov z nafto, ki so jo prodajali džihadisti. Turčija si je do sedaj prizadevala za odhod sirskega predsednika Bašarja Al Asada, Rusija pa ga je podpirala. Po drugi strani pa dr.

Zijad Bećirović

, direktor Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije, meni, da so dogajanja v Siriji precej bolj zapletena, zato morebitno tesnejše sodelovanje Rusije in Turčije pri reševanju sirskega vprašanja nima prevladujočega vpliva.

Kot pomemben okvir za razumevanje srečanja izpostavlja tudi, da Erdogan svojo zunanjo politiko močno prilagaja notranji politiki: "Bolj ko se bo razvijal proces islamizacije oziroma vrnitev Turčije h koreninam, bolj ko se bo Turčija oddaljevala od zveze Nato in EU, bolj bo Turčija pripravljena na kompromise z Rusijo." Če pa bi prišlo do zelo globokega zbližanja, saj med voditeljema že od prej vlada precej velika simpatija, pa to pomeni težavo za zvezo Nato, svari Grošelj. "Južno krilo zveze Nato bi se s tem radikalno skrajšalo in bi se v tem primeru končalo v Egejskem morju. Največji strah ZDA in Zahoda nasploh je, da bi Turčija postala pasiven partner v zvezi Nato. ZDA bi v tem primeru izpadle iz Male Azije. Če Turki vržejo Američane iz Turčije, jih s tem odrežejo od celotnega južnega Kavkaza in s tem izgubijo dostop do Srednje Azije. Skratka, rusko-turško zbližanje bi ZDA vrglo iz velike igre."

Turški tok ima za cilj Avstrijo, ne Slovenije