Položaj učiteljev: strokovnost in odnos definirata status učitelja

Položaj in spoštovanje učiteljskega poklica že dolgo nista več taka, kot sta bila pred več kot pol stoletja, ko je bil učitelj primerljiv z drugima dvema vaškima velmožema: župnikom in županom. "Že to, da si bil učitelj, ti je pred deset- letji zagotavljalo položajno avtoriteto, danes pa si učitelj lahko avtoriteto ustvari le s kvalitetnim delom, znanjem, strokovnostjo, pravičnostjo in pa odnosom do učencev," spreminjanje položaja učiteljskega poklica oriše Jožica Frigelj, ki poslanstvo učiteljice živi že 38 let. Da poklic učitelja in nasploh sistem javnega izobraževanja navkljub vsemu uživata dobršno mero zaupanja, dodaja predsednik Združenja osnovnošolskih ravnateljev Gregor Pečan in obenem opozarja, da je ugled učiteljskega poklica vendarle na zelo majavih temeljih in ga lahko zrušijo že malenkosti. "Na splošno je delo med koronakrizo prispevalo k temu, da so se starši ponovno zavedeli, kako pomembno je delo učiteljev. Da to ni le podajanje informacij, temveč veliko več. A ljudje smo nagnjeni k temu, da dobre stvari, potem ko se zadeve začnejo vračati v normalo, pozabimo. Kakšno slabo stvar ali spodrsljaj pa napihujemo do onemoglosti," pravi Pečan, ki dobršen del krivde za to, da sta v zadnjih dveh desetletjih v očeh slovenske javnosti omajana ugled učiteljev in zaupanje vanje, pripisuje šolski politiki na državni ravni. Slednja je v preteklosti s populističnimi namesto predvsem strokovnimi ukrepi, po njegovem, dopustila, da ima laična javnost prevelik vpliv na dogajanje v šolskem prostoru. Da problem nastane, ko se starši začnejo vmešavati v strokovne stvari, za katere so pristojni učitelji, meni tudi Frigljeva in doda, da bi morali starši bolj zaupati učiteljem in jim prisluhniti, zakaj so se v neki situaciji odločili, kot so se. Za vse vpletene bi bilo tako lažje. Zdaj pa imajo ravnatelji in učitelji pogosto zvezane roke, saj že ob manjših nesoglasjih starši prihajajo ali grozijo z odvetniki, doda Pečan. Na tej točki pogreša odločno podporo osrednjih institucij za izobraževanje: "Te smo v šolah bolj ali manj deležni le na načelni ravni."
Tudi materialni položaj učiteljev še pred dvema letoma v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci ni bil nič kaj ugoden. "S stavkovnimi protesti nam je uspelo ustaviti naraščajoč trend povečevanja razlik v dohodku zaposlenih v izobraževanju s primerljivimi poklici v javnem sektorju, vendar nas čaka še veliko dela za izboljšanje materialnega statusa učiteljev," poudarja glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije Branimir Štrukelj. Pred dvema letoma je sindikatu v dogovoru z vlado uspelo za učitelje zagotoviti dvig plač za osem oziroma v primeru razredništva za 12 odstotkov. Obenem čakajo, da bo uresničena še stavkovna zahteva po oblikovanju četrtega strokovnega naziva, ki bo omogočil podaljšanje kariernega napredovanja. Štrukelj napoveduje tudi sindikalni boj za izboljšanje statusa učitelja začetnika. Že jeseni pa nameravajo ponovno odpreti vprašanje vrednotenja dela čez polni delovni čas v času, ko grozi v šolah in vrtcih okužba s covidom-19. "Želimo vedeti, kako bo ovrednoteno dodatno delo učitelja, kadar bo moral en učitelj oddelati pedagoško delo drugega, ki bo zaradi pojava okužbe v nekem razredu moral v prisilno karanteno. Za zdaj nam ministrica za izobraževanje Simona Kustec ni prisluhnila, a mi bomo vztrajali pri ureditvi tega vprašanja," je jasen Štrukelj.
Biti učitelj je sicer izjemno dinamičen poklic, ki zahteva nenehna prilagajanja in dodatna izobraževanja. "Tako kot v veliko drugih poklicih tudi poklic učitelja ni tak, da bi s pridobljeno formalno izobrazbo lahko dočakal konec delovne dobe," pravi Frigljeva. Poudarja, da je že na dnevni ravni potrebno ogromno prilagajanja zaradi spreminjanja urnikov. "Zaradi spreminjajočih se metod poučevanja, novih učnih pristopov, ki omogočajo, da otrok lažje in bolje usvaja znanja, in ne nazadnje zaradi sodobne tehnologije pa se je treba nenehno dodatno izpopolnjevati." Država sicer nekaj strokovnega izobraževanja ponuja, a Frigljeva bi si želela, da bi tega bilo več. "Učitelji ob popoldnevih ogromno časa posvetimo samoizobraževanju, medkolegialni izmenjavi znanja in dobrih praks, pa vendarle bi si zaradi hitrega tempa želela, da bi tega dodatnega izpopolnjevanja bilo več, saj se znajdemo v situacijah, ki jih ne poznamo in nanje nismo pripravljeni, odzivati pa se je treba hitro." Slednje je bilo očitno tudi v času epidemije, ko je pouk potekal na daljavo in ko se je, tako Pečan, pokazalo, da smo v Sloveniji še daleč od informacijske družbe. "Šole so se znašle, kakor so vedele in znale, zato bi bilo treba sedaj, za primere, če bomo še primorani izvajati pouk na daljavo, temeljito preučiti, kako bolj smiselno pristopiti k tovrstnemu poučevanju, odločiti, katere predmete je sploh mogoče izvajati na tak način. Stvari bi bilo treba rešiti na sistemski ravni in k oblikovanju rešitev privabiti praktike, torej učitelje, kar pa je že v preteklosti bilo redko. Vse prepogosto imajo glavno besedo teoretiki z znanstvenimi nazivi," izpostavlja Pečan.