(PORTRET TEDNA) Star gobec je pač star gobec

"Stara sem in utrujena," je rekla pred svojim 70. rojstnim dnevom. Pa da komaj čaka, da se upokoji in vrže pisalni stroj v Soro. Da bo ostanek življenja preživela v pižami, v počasnem ritmu ... Potem pa je celo naslednje desetletje čudno švigala naokrog - z enega šansonskega nastopa na drugega, s predstavitve na predstavitev, z gledališke predstave na predstavo, z gledališčniki po svetu, iz Ljubljane v Žabjo vas in nazaj, z rdečo zvezdo na Kongresni trg, pisala in še pesnila povrhu, čeprav se je z zbirko Samost že zdavnaj odločila, da poezijo "amputira od sebe" ...
Pravkar je dopolnila osemdeseto in se še pred okroglim rojstnim dnem zabarikadirala v svojo kajžo v Žabji vasi, "da me ne bi obkladali z voščili", reče. "Zdaj sem na dopustu in nočem nikogar videti. Do februarskega koncerta v Cankarjevem domu. Delam program, izbiram šansone, vrstni red, razmišljam, kaj naj kdo obleče ... Pa skupaj s Svetlano Slapšak, Erikom Valenčičem in Matejem Šurcem delamo knjigo o meni, hkrati o vseh štirih, o svobodi in rdeči zvezdi. Se dobivamo, snemamo, debatiramo, zapisujemo." Pižama? Počasni ritem? "Ja, ja, saj vem, od česa se redim. Od zarečenega kruha."

"Po njihovo" ne morem

Svetlana Makarovič se je rodila 1. januarja 1939 v Mariboru, a ob zavezniškem bombardiranju mesta se je družina preselila v Ljubljano. Samo še enkrat, se spominja, in čez mnogo let je stopila v nekdanji mariborski dom. Parket je čudovito škripal. "Drugih občutkov ni bilo." Dom pač nikdar ni bil njen varni zaliv, je dala vedeti tako v pogovorih kot pesmih. Lik hladne, trdosrčne, celo uničujoče matere ni nikoli izstopil iz njene poezije. Ker dom ni kraj, dom je občutje.
Pravice do svojskosti ni spustila od sebe in tudi poceni ta pravica ni bila. "Saj ne, da bi si tako želela 'po svoje', ampak ker sem spoznala, da 'po njihovo' ne morem," jo utemeljuje. "Ta ogabna parola, da ima večina vedno prav! Ni res! Po navadi ravno večina nima prav."
Ko je sredi šestdesetih let vstopila kot pesnica v slovensko javnost, je dala znamenje, da sodi med pesniške vrhove, ki bi izstopali iz vsakega nacionalnega pesništva. Moč njenega ustvarjanja seveda meri literarna kritika, ne žurnalizem. V resnici pa ne morem mimo omembe svojih študentskih let na slovenščini, ko nas je njena iz konflikta vznikla poezija v mehki melodiki ljudskih pesmi magično vlekla k sebi z žalik ženami, desetnicami, izgubljenkami, močvirskimi lučmi in s krvavimi zibkami, s pelinom in z mračnino ... Verjeli smo, da se na človeku pozna njegovo umetniško delo in da se v slednjem prepozna umetnikovo življenje. V tem prepričanju nas seveda ni pustila na cedilu - ko je konec sedemdesetih neka anketa pokazala, da je presenetljivo visok del javnosti odločno za kriminaliziranje homoseksualnosti, je na okrogli mizi lakonično izjavila, da nikogar nič ne briga, kdo s kom spi - in če nekoga veseli spati s stensko uro, naj spi z njo. In ne tako malo ljudi je njeno pripombo vzelo dobesedno, kar, kot bo dejala kasneje, ni nič čudnega za narod brez smisla za humor.

Nikoli po vetru, nikoli podredljiva

Odtlej so se o njej kotile vedno bolj neverjetne zgodbe, še posebej, ko se je s sentimentalno predstavo o dobrih podeželskih ljudeh preselila v gotski stolp ob divji rečici v Jurkloštru. Da zvečer lega v krsto namesto v posteljo, da se ponoči gola sprehaja nad prepadnimi stenami, da je na vsa okna obesila črne zavese, da je lezbijka, da zganja coprnije ...

Kot da sem koga ubila

Danes uživa v partizanskih pesmih. "Začelo se je pravzaprav takrat, ko so nekateri desničarji začeli pljuvati po partizanstvu in so v parlamentu hoteli doseči prepoved pojavljanja rdeče zvezde." In če je partizanstvu vzeta vrednost, postane domača kolaboracija s fašizmom in nacizmom opravičljiva.