Jana Javornik
Težko pričakovane in verjetno prelomne volitve na Otoku, ki vzbujajo strasti vzdolž ideološko-strankarske premice, so državo končno spomnile na pozabljeno študentsko populacijo. Ne zaradi krize življenjskih stroškov, zaradi katere predavamo v izpraznjenih predavalnicah, ali zaradi odločnih zahtev po spremembi načina financiranja izjemno dragega visokega šolstva. Ne, iz strankarsko političnih razlogov. Britanski Inštitut za politiko visokega šolstva (Hepi) je namreč napovedal, da bi lahko študentska populacija konservativcem odvzela 35 sedežev v spodnjem domu parlamenta. Njihove poletne migracije pomenijo vračanje v kraje stalnega bivališča, kjer pogosteje glasujejo kot v kraju študija. Če so zadnje volitve potekale v času predavanj in so laburisti dobili večino v okoljih s številno študentsko populacijo, se ta letos vrača domov, tudi v 35 tradicionalno konservativnih okolij. Ob pozivanju Nacionalne študentske zveze (NSU) k udeležbi študentov na volitvah in njihovi zelo nizki podpori torijcem bi znal biti Sunakov razpis poletnih volitev strateška napaka – še eden v nizu politične elite, ki tradicionalno zanemarja študentsko populacijo.
Sliši se le oglušujoč odmev protagonistov bankrotiranih idej vzdolž političnega spektra
V Združenem kraljestvu je ta bolj politično angažirana kot na primer v Sloveniji. Ne le z aktivno in vztrajno podporo dolgotrajni stavki zaposlenih na britanskih univerzah, študentska populacija na Otoku pogosteje in v večjem številu aktiv(istič)no izraža svoje stiske, obup, stališča in zahteve po spremembah skozi demonstracije in proteste, stavke, bojkote, kampanje. Čeprav odvisne od njihovih znanj, veščin, vključevanja na domači trg dela in, ne nazadnje, njihovega glasu, jih politične stranke preprosto ne naslavljajo. To delno pojasni občutke odtujenosti, obup in frustracije med skupinami, izključenimi iz procesov odločanja, ki se pogosteje čutijo žrtev slepih sil politike in gospodarstva.
Nerazumevanje družbene vloge univerz in visokega šolstva
Tako torijci kot laburisti so brez resne študentske in visokošolske ponudbe. Konservativci se osredotočajo na poklicno usposabljanje in ukinjanje "miki miška" diplom, tistih torej, ki so, po njihovih osebnih opazovanjih in "anekdotskih" analizah, brez dodane vrednosti (v zaposljivosti in plačah). Dobrodošli v Sloveniji, kjer se je tovrstna retorika brez podlage v dokazih že uveljavila. Vsebinsko prazen in 21. stoletje ignorirajoč je v tem delu tudi laburistični manifest. Ta visokemu šolstvu sicer obljublja "svetlo prihodnost", a s predlogi, ki ga instrumentalizirajo v podaljšek poklicnega usposabljanja. S tem ponavljajo slovensko nerazumevanje družbene vloge univerz in visokega šolstva nasploh ter demonstrirajo pomanjkanje vizionarske drznosti, s katero bi morda lahko še pravočasno naslovili realno tveganje, ki ga "stebru globalno najprestižnejših univerz" že predstavljajo azijske visokošolske in znanstvene institucije. Te zaradi agresivnih, a strateških vlaganj z jasno opredeljenimi cilji tamkajšnjih vlad že zavzemajo vrhove svetovnih lestvic ter z lovom na talente zmanjšujejo beg možganov in pospešujejo kroženje. Učinke se občuti v radikalno zaostrenih razmerah na britanskih univerzah; te zaradi tega ter nespametne vizumske politike in brexita izgubljajo tradicionalne študentske "trge", zapirajo študijske programe, se medinstitucionalno združujejo, mnoge odpuščajo ter slabijo pogajalsko moč zaposlenih in njihove delovne pogoje (več v zapisu o britanskem akademskem kolesju).
Slovenski sferi všečen bi utegnil biti predlog laburistov o prenosu pristojnosti in financiranja visokega šolstva na pokrajine (slovenski približek za angleško Combined Authorities). S tem želijo povečati vpliv lokalnih skupnosti na odzivnost in "družbeno odgovornejši" razvoj ponudbe, ki naj bi naslavljala potrebe lokalnih trgov dela. O zgolj ustvarjanju iluzije vlaganja v kohezijo in regionalni razvoj ter o kratkovidnosti takega pristopa v kontekstu nepojenjajoče globalizacije, mobilnosti in časovno zapoznelega učinka produkcije diplom sem že pisala: učinki visokega šolstva pač niso le lokalni in vloga univerz ne le v produkciji kadra zgolj za lokalne potrebe. Za razumevanje omejenosti te ideje ni potrebno posebno znanje. Zadoščata skromno poznavanje delovanja globalnih silnic in trgov ter razumevanje generacij mladih – pričakovati, da bodo v visoko prepletenem svetu ostajali v neprivlačnih in omejujočih okoljih zgolj zato, ker to od njih pričakujejo notorično izključujoče politične in gospodarske elite in ker jih potrebujejo od njih pogosto odtujene in ne vedno solidarne lokalne skupnosti, je vsaj iluzorno.
Kar čakamo, da zavre
Medtem na univerzah, teh projektih priložnosti v osrčju neoliberalizma, v predavalnicah, teh mikro Združenih narodih ljudi z "vseh vetrov", zremo v oči lačnim, prezeblim, prestrašenim, preganjanim opomnikom posledic družbene stratifikacije, sistemskega rasizma, ideologij in nestrpnosti, vojn, starizma in karkolizma. Zastrašujoč je uvid letošnje študije britanskih študentov o razlogih za kolaps njihove prisotnosti na kampusih.* ** Če so nas prepričevali, da je ta posledica nujnosti občasnega dela, zdaj vemo, da so posredi še kompleksnejši in med sabo prepleteni učinki draginje in finančne nedostopnosti kampusov, občutkov odtujenosti, utrujenosti in slabega zdravja. Zdi se, da kar čakamo, da zavre, medtem ko je vse naokoli že res vroče. Zato ne morem mimo vprašanja ideje, vizije, vloge, funkcije visokega šolstva, univerz in javnega izobraževalnega sistema nasploh. Zakaj dopuščamo, da sektor obvladuje skupina, ki oddaja akademski status najboljšemu ponudniku? Zakaj ga vztrajno vlečemo v črno luknjo? Smo morda že čez njen horizont, ko le še nemo opazujemo, kaj se dogaja zunaj, brez vpliva, odrezani od zunanjega sveta?
Boleče je leta 2024, ob naraščajočih stiskah in obupu študentskih populacij ter izkoriščanju v sodobni akademiji, ki večinsko utrjuje preživetveno "catch-the-cash" matrico, spremljati oportunistični pragmatizem levo-sredinskih političnih strank. Kapitulacijo njihovih ideoloških strategov, ki jih ne zanima doseganje razvoja, ki ne bo pojedel samega sebe. Ki nočejo razumeti, da lahko družbene obrazce neprepustnosti odprejo le premišljene javne politike, ki morajo vključiti agresivno, a strateško premišljeno in skrbno vlaganje v kakovostno javno šolstvo po celotni vertikali. To je namreč še zadnja sistemska protiutež družbenim nepravičnostim in neenakostim, ki zmore z dolgoročnim družbenim učinkom oblikovati celotne generacije, ki bodo znale udejanjiti priložnosti Družbe 5.0.
Namesto tega se sliši le oglušujoč odmev protagonistov bankrotiranih idej vzdolž političnega spektra.
Povezave:
