Večerni prizor na veliki študentski zabavi pri nas. V luži leži negibno, po obrazu je mlada ženska prekrita z blatom in nekaj krvi. Ljudje hodijo mimo, opazujejo, se nasmihajo, gledajo stran. Na pomoč v prvih minutah ne priskoči nihče. Čez čas pride mimo skupina mlajših moških, ki negibno dekle postavijo v pravilen položaj, preverijo, ali diha, pokličejo reševalce. V tem času mimo njih hodijo gruče ljudi. Kaj počnejo? Snemajo, se zabavajo, smejijo, morda posnetke moških, ki so edini priskočili na pomoč, objavljajo tudi na družbenih omrežjih. Tako situacijo v prestolnici opisuje eden od očividcev dogodka izpred nekaj tednov. Primer, ki še zdaleč ni osamljen.
Zavedanje, kako pomembno je priskočiti na pomoč človeku, ki jo potrebuje, je ključno. Temu pritrjuje tudi Eva Vrevc, vodja projekta Za življenje, ki poteka pod okriljem Društva študentov medicine Slovenije. Sogovornica poudarja, da je znanje prve pomoči izredno pomembno, saj nam nudi varnost oziroma samozavest, ki jo potrebujemo, da sploh pristopimo do obolele osebe. Zakaj so torej primeri, ko ljudje človeka v stiski opazujejo, čakajo, da bo pomagal kdo drug, ali kraj dogodka celo zapustijo, tako pogosti? Je za to kriv strah? Neznanje? Obup?
O projektu
Projekt Za življenjeje bil ustanovljen leta 2007, njegov glavni cilj je osveščanje laične populacije oziroma javnosti o izrednem pomenu hitre in pravilne prve pomoči. Letno, sploh v zadnjih štirih letih, ko imajo po 100 in več tečajev, dosežejo čez 3000 ljudi.
"Ti, ki gredo mimo, bodo v primeru, ko bodo sami rabili pomoč, najglasneje vpili"
5 dejstev o srčnem zastoju in pomenu takojšnjega oživljanja:
- Nenaden srčni zastoj je eden izmed vodilnih vzrokov smrti v razvitih državah, tudi v Sloveniji: v Evropi vsako leto doživi srčni zastoj med 350.000 in 400.000 ljudi, v Sloveniji okoli 1600 (oz. 4-je dnevno).
- Takojšen začetek temeljnih postopkov oživljanja s strani očividcev lahko celo do štirikrat poveča število preživelih po srčnem zastoju.
- Defibrilacija v času 3-5 minut po kolapsu lahko poveča delež preživelih na 50-70 %.
- Znanje oživljanja v laični javnosti v Sloveniji je zelo slabo. Glede na zadnje podatke je odstotek laikov, ki pričnejo oživaljati na terenu, v Sloveniji blizu 30 %, medtem ko v bolj ozaveščenih delih Evrope prične oživljati 50 – 70 % laikov.
- Verjetnost, da oseba, ki je v srčnem zastoju, preživi, se vsako minuto, ko očividec ne oživlja, zmanjša za 10 %. Očividec, ki izvaja temeljne postopke oživljanja, 3 do 4-krat poveča verjetnost preživetja)
Pripravljenost, tolažba, osnovna oskrba so tisto, kar kaže na človečnost, moralnost
Lahko k večjemu odstotku posameznikov, ki bodo poznali osnove prve pomoči in jih, ko bo to potrebno, tudi uporabili, pomagajo kazni? Ali na tem področju sploh obstajajo? Maja Ciperle Adlešič iz Policijske uprave Ljubljana odgovarja, da se policisti v praksi največkrat srečujejo s primeri v prometu, ko v prometnih nesrečah s poškodbami osebe na kraju zapustijo poškodovanega. V kolikor tekom ogleda in zbranih obvestil policisti ugotovijo, da so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, zoper osumljenca policisti na pristojno tožilstvo podajo kazensko ovadbo.
"Vsakdo lahko reši življenje, nenazadnje že s klicem na interventni številki 112 ali 113. Pogosto pa je prav pripravljenost, tolažba, osnovna oskrba tisto, kar kaže na človečnost, moralnost. V policiji se tega zavedamo in usposabljamo policiste tudi za nudenje prve pomoči in uporabe AED defibilatorjev. Delo policistov je namreč na terenu in ravno policisti so nemalokrat tudi prvi na kraju dogodkov. Ustrezno usposobljeni lahko svoje poslanstvo - pomoč ljudem - še bolj učinkovito izvajajo," je dejala Ciperle Adlešičeva.
Sicer pa kazni obstajajo. Na to opozarjata 129. in 130. člen kazenskega zakonika, ki pravita: "Kdor pusti osebo, ki mu je bila zaupana ali za katero sicer mora skrbeti, brez pomoči v razmerah, ki so nevarne za življenje ali zdravje, se kaznuje z zaporom do dveh let" in "kdor ne pomaga osebi, ki je v neposredni smrtni nevarnosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega, se kaznuje z zaporom do enega leta." A kljub temu, da kazni so, je želja vseh, da ljudje pomagajo zato, ker vedo, da je tako prav in človeško, in ne zato, da se izognejo kaznim.
