Psihologinja: "Otroci se sprašujejo, zakaj bi bilo nakupovanje oblačil in obiskovanje cerkvenih prireditev bolj pomembno od mene"

Kaj država sporoča otrokom, da lahko gredo v trgovine in cerkev, v šolo pa ne?

"Verjamem, da s tem vzorom otrokom ne sporočamo ničesar dobrega. Otroci se sprašujejo, zakaj bi bilo nakupovanje oblačil in obiskovanje cerkvenih prireditev bolj pomembno od mene in tega, kar sam najbolj potrebujem? S takšnimi ukrepi se oddaljujemo od osnovnih človekovih potreb, med katere sodi potreba po sprejetosti, druženju, učenju, ne pa po nakupovanju, novih oblačilih. Po naravi smo vendarle socialna, ne materialna bitja. Odpiranje šol in možnost druženja bi zato moralo soditi med prioritete vseh nas, ko govorimo o omilitvi ukrepov in sproščanju javnega življenja."

Šolarji se že okoli dva meseca šolajo od doma. Nekaterim vidno pada motivacija. Kakšne posledice še opažate pri otrocih?
"Posledice so raznolike in večplastne, odražajo pa se različno pri različnih otrocih in mladostnikih. Reakcija je odvisna od otrokovega temperamenta in značaja, družinske klime in psihične/čustvene opremljenosti staršev in otroka oz. mladostnika, načina reševanja problemov otroka in družine, vrste družinske komunikacije in reševanja medosebnih konfliktov ipd.Med najpogostejše reakcije sodijo poudarjena čustvena stiska, kot so: tesnobna, zaskrbljenost, osamljenosti, depresivnosti, obup, specifični strahovi, ki so na primer vezanih na zdravje, socioekonomski status družine…Potem se lahko še pojavi razdražljivost, motnje spanja in/ali apetita, kronična utrujenost, upad koncentracije.
Posledice so tudi družinske-sistemske. Na primer: poslabšanje odnosov v družinah, zlasti, v katerih so bili že prej neustrezni načini soočanja s problemi, npr. izogibalna vedenja – to je beg v deloholizem, ponočevanje, različne vrste zasvojenosti,…. Bolj kot prej, sedaj obstaja tudi večje tveganje za družinsko nasilje, saj so okoliščine take, da so družinski odnosi na udaru.
Tukaj so še negativni učinki večje uporabe elektronskih medijev pri mladih, kar vpliva na njihove kognitivne funkcije, spanje, razpoloženje, manj je proste igre. Skupaj z nenadzorovano rabo elektronskih medijev se krepijo tudi izkušnje mladih z medvrstniškim nasiljem (t.i. bullying) prek spleta ter nevarnosti zlorab na spletu."

Verjetno je razlika pri posledicah, ali gre za otroka, ki nima tehničnih težav, ima svojo sobo, internetno povezavo kot pri tistih, ki imajo težave s povezavo, se drenjajo v sobi še s kom ali pa so v kuhinji, ker tudi starš dela od doma?
"Da, razlika je predvsem z vidika družinske organizacije, načrtovanja, prilagajanja in dogovarjanja med družinskimi člani, na primer kdo bo delal ob določeni uri, kdaj starš potrebuje mir in ga otroci pustijo na miru, kdaj je računalnik namenjen komu v družini in za kakšen namen…"

Kako otroci doživljajo spreminjanje ukrepov? Tak primer so zaščitne maske, ko so enkrat zunaj obvezne, drugič nič več.
"Sprotno spreminjanje ukrepov gotovo povečuje notranjo negotovost vseh nas, ne le otrok, tudi odraslih. Negotovost se praviloma vedno povezuje s tesnobo, zaskrbljenostjo, predvsem v času zaostrovanja ukrepov, to pa je povezano s povečano zahtevo po sprotnem prilagajanju. Fleksibilnost in prilagodljivost sta v trenutnih okoliščinah zelo pomembni. Po drugi strani pa spreminjanje ukrepov poteka tudi v smeri rahljanja ukrepov, kar vodi tudi v razbremenitev in več upanja na »boljši jutri«. V vsakem primeru se mi zdi pomembno, da se zavedamo, da smo vsi »v isti barki« in da nihče pravzaprav ne ve zagotovo, kateri so najboljši ukrepi – le-te tudi sami preizkušamo na lastni koži, saj se s tovrstno situacijo srečujemo prvič. Vera v to, da se ukrepom skupaj kot družba prilagajamo, ker verjamemo, da so in nam bodo v pomoč, olajša zaznavanje situacije – v primerjavi s stalno skepso, nejevero in prepričanjem, da nekdo dela proti nam."

Kako pa na počutje otrok vpliva, da nimajo stikov s sošolci?
"Socialna izolacija in pomanjkanje resničnih stikov z vrstniki sigurno pušča posledice na otrocih in mladostnikih, ki so najbolj očitne v smislu socializacije in socialnih veščin. Socialna izolacija krepi že tako nestabilno samopodobo mnogih mladih, ki se ne morejo potrjevati v vrstniških odnosih. Tisti pa, ki so se že prej soočali s kakšno od oblik socialne tesnobe, zdaj v izolaciji morda čutijo kratkotrajno olajšanje, ki pa se kmalu sprevrže v poglabljanje stiske, saj možgani izolacijo interpretirajo kot izogibanje. Bomo pa videli, ali bodo mladi iz te izolacije prišli poškodovani ali ne. O tem je težko špekulirati vnaprej."

V kolikšni meri občutek izoliranosti oblaži pouk preko videokonfernece?
"Sigurno je trenutna generacija veliko bolj vajena komunikacije preko telefona, tablice, računalnika, kot je bila naša generacija. Zagotovo je spletno komuniciranje in druženje v trenutnih okoliščinah dober, četudi neprimerljiv nadomestek pravega druženja."

Ali bi bilo priporočljivo, da bi otrokom vsi učitelji v osnovni šoli dali možnost, da se po videokonferenci še pol ure pogovarjajo, kar jim paše?
"Mislim, da bi nestrukturiran, nevoden čas za pogovor otrokom lahko dal veliko uteho, celo podobne psihološke učinke kot nestrukturirana, prosta igra, ki spodbuja več avtentičnosti, spontanosti, sproščenosti in občutka notranjega nadzora."

Kaj naj starš naredi, ko opazi, da otrok nima več volje delati za šolo? Kateri je primeren korak?
"Starši naj se predvsem temeljito pogovorijo z otrokom glede njegovih ciljev v povezavi s šolo, njegovega počutja, željah glede preživljanja prostega časa, skupnih družinskih aktivnosti, bolj dolgoročnih ciljev. Pomagajo naj mu pri organizaciji učenja – deljenju nalog na tako imenovane podkorake, kar olajšuje postopno izpolnjevanje nalog in motivira k akciji. Otroka naj vprašajo, kaj ga pri doseganju ciljev ovira in pri čem mu morda lahko pomagajo. Predvsem pa naj spodbujajo otrokove lastne rešitve problema in ne vsiljuje svojih. V kolikor se otrok oz. mladostnik zapira in pomoč dalje časa, na primer teden ali dva, zavrača, naj se obrnejo na učitelja, šolskega svetovalnega delavca ali pediatra."

Nekateri starši postavljajo pogoj, če ne boš naredil naloge za šolo, ne dobiš mobitela in ne boš igral igric. Pravijo celo, da drugače žal ne gre. Ali je tako pogojevanje v redu?
"Mislim, da je ohranjanje strukture in s tem postavljanje obveznosti in dolžnosti na prvo mesto, nato pa pustiti čas za zabavo, primerno, učinkovito. Z otrokom se lahko dogovorimo, kdaj želi oz. mu je najlažje narediti šolske obveznosti (npr. po pouku), pri čemer naj takrat otrok odstrani svoj telefon na nevidno mesto, kjer ga ne bo motil. Ker pa otroci sedaj preživijo precej časa za zasloni v primerjavi s časom pred krizo - po nekaterih raziskavah sodeč se je ta čas podaljšal tudi do 500-krat- je pomembno, da so pozorni na znamenja, ki kažejo na prekomerno rabo digitalnih naprav in pravočasno ukrepajo. Med najpogostejše znake prekomerne uporabe ali zasvojenosti sodijo: iskanje izgovorov za preživljanje vse več časa za zasloni, prikrivanje uporabe in uporaba naprav ponoči, kršenje pravil, pomanjkanje časa za druge dejavnosti in obveznosti ipd."

Kakšne posledice pa bodo pri mlajših otrocih, če bodo šli v začetku januarja v šolo? In kakšne pri starejših, ki ne bodo šli v šolo, ali pri dijakih in študentih? Večina pogreša svoje sošolce.
"Mislim, da otroci zaradi te izolacije ne bodo utrpeli hujših posledic. Vsekakor ne gre za izgubljeno generacijo, kot se je že razbralo iz medijev. Zato so skrbi in strahovi odveč. Gre za drugačen čas in tudi novo normalnost. Otroci so izredno prilagodljiva bitja, veliko bolj kot mi odrasli, ki ohranjamo zelo utrjena pričakovanja in rigidne zahteve do okolice. Pogrešanje sošolcev bo minilo, ko se bodo odnosi v živo znova utirili, takrat jih bodo še bolj cenili."

Ali je možno, da otroci ne bodo občutili nobenih posledic zaradi te covid situacije?
"To, v kakšnem stanju bodo otroci iz te situacije izšli, je največ odvisno od naravnanosti in interpretacije staršev. Eni so prestrašeni, panični, zaskrbljeni, zgroženi, anksiozni, drugi pa so bolj veseli, optimistično naravnani. Ne obstaja situacija, ki bi pri vseh ljudeh sprožila enak čustveni odziv. Vsi izhajamo iz lastnih referenčnih okvirjev. Če starši reagirajo panično, anksiozno, obstaja velika verjetnost, da bo otrokov svet razpadel – v svoj čustven spomin bo shranil občutke pomanjkanja nadzora, anksioznosti in negotovosti. Človeški spomin je namreč tesno povezan z asociacijami na čustvene odzive v preteklih situacijah – druge podrobnosti o situacijah se v našem spominu izgubijo. Kako se otrok počuti, je tesno povezano s tem, kako starši definirajo realnost. Skladno s tem se obnašajo in tako se počutijo."

Kaj pa naj starši in otroci naredijo za svoje duševno zdravje?
"Če že zunaj vladata kaos in negotovost, predlagam predvsem skrb za notranjo gotovost in varnost s tem, da kot posamezniki in družina ohranjamo dnevno strukturo, rutinske dejavnosti, ki zagotavljajo dobro počutje, sproščajo in vnašajo življenjski smisel. To  je delo oz. šola, skrb zase in za druge, gibanje, sprehodi v gozdu in naravi, dovolj spanja, redni obroki, druženje v živo na razdalji in po spletu. Kot družina lahko sestavimo urnik za prihajajoči teden in beležimo svoje uspehe, npr. v dnevnik ali se o svojih dnevnih uspehih ob večerji pogovorimo med sabo. Urnik naj vsebuje čas za bujenje, šolo oz. delo, vmesne odmore in vrsto aktivnosti (gibanja), čas za obroke in po možnosti skupno, družinsko kosilo oz. večerjo, čas za prosti čas (ustvarjanje) in gibanje na prostem. Časa, preživetega za zasloni, naj bo v prostem času kar se da malo. Spodbujajmo tako branje knjig, igranje družabnih iger, druženje z vrstniki na prostem, družinske sprehode, kot vključimo otroke v gospodinjska opravila. Občutek koristnosti in samostojnosti koristi njihovi samopodobi in krepi samozavest. Vsekakor prepustimo otroku njihove šolske obveznosti in mu pomagajmo samo kolikor to res potrebuje. Kakor hitro prevzamemo njegove zadolžitve in odgovornosti, mu s tem sporočamo, da ne zmore oz. da mu ne zaupamo, da zna sam. S tem ga delamo nesamostojnega in odvisnega od zunanje pomoči.
Poleg tega učimo sebe in otroke učinkovitega, proaktivnega soočanja s stresom in reševanja problemov. Oboje gradi čustveno prožnost in psihično odpornost na stres. Najtežja izkušnja za otroke je, če doživi, da starši nimajo kontrole nad realnostjo – to zanj pomeni katastrofo. Dokler pa otrok prejema signale, da starši nadzirajo realnost in lahko vplivajo na potek dogodkov, je pomirjen. Otrok s pomočjo staršev definira svoj "notranji zemljevid", ki obsega tri glavne referenčne točke: kdo je on (lastna identiteta), kdo so drugi ljudje in kakšen je svet, v katerem živi. Ta zemljevid je izrisan nekje do  4. leta starosti, zato tudi pravimo, da se takrat vzgoja v veliki meri konča – čeprav se seveda nadaljuje."