Rozmari Petek
Slovenija naj bi bila s svojimi zelenimi površinami in hribovitim svetom raj za rejo drobnice. To zadnja leta opažajo predvsem lastniki hribovitih površin, čeravno je bilo marsikje miselnost, da je le krava nekaj vredna, koze pa pritičejo "kočlarjem", težko izkoreniniti. Temu primeren je ponekod tudi odnos potrošnikov do denimo kozjega mleka, čeravno je v primerjavi s kravjim veliko lažje prebavljiv in ima manj holesterola. "Ne morem seveda govoriti na splošno, sam pa moram reči, da sem razočaran. Odkup mleka je tako slab, da sem letos čredo zmanjšal," opisuje Zvone Šajtegel, rejec koz mlečne sanske pasme iz okolice Slovenskih Konjic. "Mi smo kar zadovoljni s prodajo mleka," pa pravi Franc Videc iz okolice Šentjurja, ki v soboto ni organiziral dneva odprtih vrat ravno zato, ker hlev koz mlečne sanske pasme še širi. "Res pa v domačem okolju malo prodamo, nekaj malega v lokalni trgovini, precej pa prodamo na ljubljanski konec. Mi mleko še dokupujemo od dveh kozjerejcev v bližini," doda.
Sicer pa za letošnje leto velja, da je bilo veliko večje povpraševanje po ovčjem kot po kozjem mesu. "Kolikor smo se rejci med sabo pogovarjali, letos jagenjčkov menda celo primanjkuje, saj se mnogi priseljenci iz držav nekdanje skupne Jugoslavije, ki cenijo to meso, letos niso tako pogosto vračali domov," dodaja Šajtegel.
Na paši zaželeno manj mladičev
Da se ovce bolje prodajajo kot koze, pritrjuje tudi Jože Brgles iz Ljubnega ob Savinji. "Po ovcah je večje povpraševanje kot po kozah. Tako po jagenjčkih kot po plemenskih ovcah. Pa tudi dela je nekoliko manj. Koze, če imaš mlečne pasme, je treba dnevno molsti, delati sir, vse to pa v naših koncih ne gre tako rado v promet. Bolj to uspeva kolegu iz Logarske doline, kjer je vsaj turistov dovolj," doda Brgles. Z družino tako že 40 let stavijo na jezersko-solčavsko pasmo ovac; njihova čreda šteje okoli 80 odraslih ovac. "Sodelujemo v genski banki, da ohranjamo pasmo, ki je značilna za naše kraje. Pa tudi sicer nam je najbolj všeč. Skupaj z Biotehnično fakulteto smo našo pasmo vmes križali z romanovsko ovco, a nam ni bila všeč, ker je imela po dva do tri mladičke. Za čredo, ki je na paši kot je naša, je bolje, da ima le po enega do dva mladička, ker jih je sicer potrebno dohranjevat. Pa tudi bolj odporna je naša pasma in manj plaha," opisuje sogovornik.
Tudi orli so nevarnost za mladiče
Na vprašanje, kako so se sploh odločili za rejo drobnice, Brgles pojasni: "Mi imamo kmetijo na 1240 metrih nadmorske višine, to je najvišja kmetija na Ljubnem. Včasih smo tudi tam živeli, sedaj živimo v dolini, gor pa v glavnem pasemo. Škoda se nam je zdelo, da bi kmetija povsem propadla, in v tiste brege drobnica najbolj paše." Nekaj težav jim sicer povzročajo medvedi, še večje pa orli, ki odnesejo tudi ravno skotenega jagenjčka. "Tega je veliko, a slednji ne pustijo nobenega 'dokaza', da bi lahko računal na kakšno odškodnino," doda.
V soboto zaradi slabega vremena posameznikov, ki bi izkoristili posebej organiziran dan odprtih vrat rejcev drobnice, ni bilo veliko. "Ravno velikega zanimanja pravzaprav nikoli ni. Običajno pride nekaj družin, da otroci vodijo jagenjčke, pa nekaj posameznikov, ki jih zanima podobna reja. Običajno takrat opravimo tudi striženje ovc, da malo popestrimo dogodek," opisuje Brgles. Volna, čeravno se zdi, da so potrošniki začeli bolj ceniti naravne izdelke, ne gre pretirano v promet. "Včasih smo jo prodali po 70 kilogramov na leto, sedaj okoli 30 kilogramov. Očitno so stare žene, ki so še veliko pletle, pomrle. Sicer je sedaj popularno filcanje, a tudi tam volne ne porabijo veliko," dodaja Minka Brgles, ki sama večkrat splete kaj iz domače volne. "Sicer je pa tudi strošek izdelave preje vedno večji. Včasih je strošek predenja volne stal okoli tretjino cene volne, sedaj ta strošek znaša že skoraj tri četrtine. Pri nogavicah tako že skorajda nič ne zaslužiš," doda. Precej volne tako konča v visokih gredah, nekaj pa jih pridelovalci porabijo tudi kot zastirko pri vzgoji fižola, še dodata Brglesa.
