Šarec prvi po Janši meče senco na partnerje

Aleš Kocjan
25.01.2019 16:00

Poznavalci političnih zakulisij še opozarjajo, da je delo premierja in vlade za zdaj težko ocenjevati, ker še ni bilo narejenih večjih korakov, premikov, denimo na področju zdravstva, kjer vsi najbolj izpostavljajo nujnost sprememb in ukrepov.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Kdor bi znotraj koalicije ostro nastopil proti Šarcu in preostalim partnerjem, bi lahko majavo hišico iz kart hitro porušil.
Robert Balen

Zadnje javnomnenjske raziskave so pokazale, da se je premierju Marjanu Šarcu s svojo ekipo uspelo pozicionirati do te mere, da preostale stranke, ki sestavljajo manjšinsko vlado, prihajajo vse manj do izraza. Tudi Šarčeva LMŠ se drži v ozadju. Sogovorniki iz političnih krogov ocenjujejo, da je Šarec po Janezu Janši prvi politik, ki meče senco na koalicijske partnerje in drugim onemogoča rast ob njem. Deloma to pripisujejo tudi njegovemu načinu vladanja. Je odločen in neizprosen pri zasledovanju svojih ciljev. Svojo odločnost je izkazal med drugim, ko je bilo treba presekati interesni spor med koalicijskima partnerjema Alenko Bratušek in Karlom Erjavcem, ko je odstavil ministra Marka Bandellija, in podobno voda na njegov mlin teče tudi v primeru SD-jevega ministra Dejana Prešička, kateremu je v svojem odzivu na očitke o šikaniranjih in mobingu na ministrstvu za kulturo dal dovolj jasen signal, da bi že Socialni demokrati morali sami povleči ustrezno potezo, a se za to niso opogumili, končno odločitev pa so prepustili Šarcu, rekoč, da ta nikakor ne bo zamajala koalicijskih razmerij.

Andraž Zorko 

Strah pred nesoglasji in majanjem koalicije

Iz Šarčeve sence (za zdaj) ne more stopiti nihče, saj so v vladi petih strank kar tri takšne, ki jim pravimo stranke novih obrazov. Tudi tradicionalni sili, Socialni demokrati in Desus (poleg Stranke Alenke Bratušek najmanjša sila koalicije), ta hip nista v stanju, da bi povzdigovali glas. Kdor bo ostro nastopil proti Šarcu in preostanku koalicije, lahko majavo hišico iz kart hitro poruši in hkrati nosi odgovornost za morebitno sesutje vse bolj priljubljene vlade s trenutno najbolj priljubljenim politikom na čelu, nov poskus Janševega pohoda na oblast in posledično lastno izginotje s političnega prizorišča. Ta strah pred nesoglasji v interesno heterogeni manjšinski vladi, ki jo v pomembni meri poganja ohranitveni nagon in katere koalicijo dopolnjuje zunajvladna nepredvidljiva partnerica Levica, se lepo kaže pri benevolentni podpori vseh partneric (razen Levice) relativno slabemu osnutku rebalansa proračuna za letos. Rebalans namreč po oceni fiskalnega sveta krši - ustavno fiskalno pravilo. Besede predsednika fiskalnega sveta Davorina Kračuna, objavljene pred dnevi v Večeru - da predlog rebalansa krši zakon o fiskalnem pravilu - bi morale odločno zarezati v koalicijo pred četrtkovo sejo vlade, na kateri so odločili o rebalansu, a se ni zgodilo prav veliko.

Boštjan M. Turk 
Tit Košir

Do zdaj le bonbončki, nič nepriljubljenih ukrepov

Poznavalci političnih zakulisij še opozarjajo, da je delo premierja in vlade za zdaj težko ocenjevati, ker še ni bilo narejenih večjih korakov, premikov, denimo na področju zdravstva, kjer vsi najbolj izpostavljajo nujnost sprememb in ukrepov. Podpora vladi tako izhaja iz zaprtja nekaterih ključnih vprašanj, kot so pogajanja z javnim sektorjem in ukrepi, ki jih ljudje dojemajo v svojo korist: regres pri upokojencih, dvig minimalne plače. Zato po mnenju mnogih poznavalcev to stanje ne bo moglo dolgo trajati, saj bo vlada morala začeti vleči manj všečne poteze in se spopasti z reformo zdravstva, začeti pripravljati vsaj nastavke pokojninske reforme, iskati odgovore na kadrovske in materialne izzive v zelo kompleksnem sistemu nacionalne varnosti in drugje.

Razrahljana opozicija

Javnomnenjsko razpoloženje do vlade postavlja v defenzivni položaj tudi opozicijo, ki je kljub relativni ideološki usklajenosti v resnici interesno zelo raznorodna in v tekmovalnem odnosu. V največji opozicijski stranki SDS so ranjeni po relativni zmagi na volitvah in hkratnem spoznanju, da obstaja zelo majhna verjetnost, da bodo z aktualnim voditeljem Janšo še kdaj zavladali v Sloveniji. Tudi zadnjo javnomnenjsko anketo Ninamedie, ki je povzdignila Šarca in njegovo LMŠ v obeh kategorijah na prvo mesto, vladi pa namerila rekordno podporo, je prvak SDS pospremil z oceno, da gre za prirejene rezultate. Istočasno se spet izrisuje tekmovalen odnos z Novo Slovenijo, ki potrpežljivo čaka, da "se glasovi iz lonca SDS začno prelivati k njim, saj za volivce ni več upanja, da bo Janša še kdaj sestavljal vlado", pravijo viri iz krščanskih vrst. Zato toliko manj preseneča, da je Nova Slovenija odklonila podpise za SDS-ovo ustavno obtožbo zoper Šarca in podpise za referendum o marakeški deklaraciji. V opoziciji je še Slovenska nacionalna stranka Zmaga Jelinčiča, ki deluje bolj interesno, predvsem pa populistično in po potrebah predsednika Jelinčiča, hkrati pa brez kakršnega koli interesa, da bi kadar koli sodelovala pri vodenju države.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta