Zadnje javnomnenjske raziskave so pokazale, da se je premierju Marjanu Šarcu s svojo ekipo uspelo pozicionirati do te mere, da preostale stranke, ki sestavljajo manjšinsko vlado, prihajajo vse manj do izraza. Tudi Šarčeva LMŠ se drži v ozadju. Sogovorniki iz političnih krogov ocenjujejo, da je Šarec po Janezu Janši prvi politik, ki meče senco na koalicijske partnerje in drugim onemogoča rast ob njem. Deloma to pripisujejo tudi njegovemu načinu vladanja. Je odločen in neizprosen pri zasledovanju svojih ciljev. Svojo odločnost je izkazal med drugim, ko je bilo treba presekati interesni spor med koalicijskima partnerjema Alenko Bratušek in Karlom Erjavcem, ko je odstavil ministra Marka Bandellija, in podobno voda na njegov mlin teče tudi v primeru SD-jevega ministra Dejana Prešička, kateremu je v svojem odzivu na očitke o šikaniranjih in mobingu na ministrstvu za kulturo dal dovolj jasen signal, da bi že Socialni demokrati morali sami povleči ustrezno potezo, a se za to niso opogumili, končno odločitev pa so prepustili Šarcu, rekoč, da ta nikakor ne bo zamajala koalicijskih razmerij.
Dogajanje šele, ko bodo ukrepi
Andraž Zorko, partner družbe Valicon: "Upoštevati moramo dva vidika. Prvi so dejanska politična razmerja. Ta so takšna, kot so bila po volitvah. V ničemer se niso spremenila, saj ima koalicija enako število poslancev in stranke enake kvote v vladi. Drugi vidik pa so razmerja, ki jih zaznavamo zaradi objav javnomnenjskih raziskav. Zadnje razmerje je precej drugačno, kot se je v politični areni oblikovalo po volitvah, saj bi ob takšnih rezultatih imele stranke koalicije precej večjo politično moč. Toda istočasno so dejanska razmerja v vladi in v parlamentu še naprej takšna, kot so bila po volitvah, in ne takšna, kot bi morda lahko bila po anketah javnega mnenja. Ali bodo ti rezultati vplivali na ravnanja LMŠ? Ali se zaradi tega počutijo močnejše? Po mojem se ne bi smeli, ker je to le trenuten sentiment javnosti, ki se lahko v primeru spremenjenih okoliščin hitro spremeni. Zato dvomim, da so razmerja med strankami zelo drugačna kot na začetku. Tako kot mi ne smemo na podlagi razpoloženja javnosti pripisovati vladi večje moči ali da je kar koli drugače, tudi stranke iz tega ne bi smele delati prehitrih zaključkov. Spomnimo, da doslej še nismo videli veliko vladnih ukrepov. Ko bodo ukrepi na mizi, se bo začelo dogajati."
Strah pred nesoglasji in majanjem koalicije
Iz Šarčeve sence (za zdaj) ne more stopiti nihče, saj so v vladi petih strank kar tri takšne, ki jim pravimo stranke novih obrazov. Tudi tradicionalni sili, Socialni demokrati in Desus (poleg Stranke Alenke Bratušek najmanjša sila koalicije), ta hip nista v stanju, da bi povzdigovali glas. Kdor bo ostro nastopil proti Šarcu in preostanku koalicije, lahko majavo hišico iz kart hitro poruši in hkrati nosi odgovornost za morebitno sesutje vse bolj priljubljene vlade s trenutno najbolj priljubljenim politikom na čelu, nov poskus Janševega pohoda na oblast in posledično lastno izginotje s političnega prizorišča. Ta strah pred nesoglasji v interesno heterogeni manjšinski vladi, ki jo v pomembni meri poganja ohranitveni nagon in katere koalicijo dopolnjuje zunajvladna nepredvidljiva partnerica Levica, se lepo kaže pri benevolentni podpori vseh partneric (razen Levice) relativno slabemu osnutku rebalansa proračuna za letos. Rebalans namreč po oceni fiskalnega sveta krši - ustavno fiskalno pravilo. Besede predsednika fiskalnega sveta Davorina Kračuna, objavljene pred dnevi v Večeru - da predlog rebalansa krši zakon o fiskalnem pravilu - bi morale odločno zarezati v koalicijo pred četrtkovo sejo vlade, na kateri so odločili o rebalansu, a se ni zgodilo prav veliko.
Doživljamo le pasje bombice
Boštjan M. Turk, kolumnist: "Razmerja med akterji so nekako 'becketska'. Vse je v skladu s pričakovanji, a zgodilo se ne bo nič. EU-volitve bo spet zaznamovala nizka udeležba, verjetno bo še nižja kot pred petimi leti. Očitno bo še dolgo trajal čas stagnacije. Da na volitve prihaja le 50 odstotkov upravičencev, je tragično. Hkrati to pomeni, da najmanj izgublja SDS s čvrsto volilno bazo, a največja opozicijska stranka s tem tudi nič ne pridobiva. Opozicija razumljivo ne more najti skupnega jezika, da bi ustrezno kontrirala vladi, saj so že v osmih strankah opozicije velika nasprotja. Poglejte le, kaj se dogaja na ravni SLS in NSi za EU, prepričan sem, da so v ozadju veliki konflikti. Peterle in Novakova, ki se prerivata za prvo mesto na evropski listi, imata moč, da zamajeta stranko do temeljev. Skupna lista z Marjanom Podobnikom ni mogoča. Pomlad ali opozicijski blok gre vsak k sebi. Zakaj Šarcu podpora raste? Dobro mu kaže prav zato, ker se nič ne dogaja. Vse, kar doživljamo, so pasje bombice, ki pokajo po ministrstvih. Gre za stvari, ki jih doživljamo kot nepomembne pretrese, a hkrati je vse skupaj vezano na minimalno število ljudi, ki jih politika še zanima."
Do zdaj le bonbončki, nič nepriljubljenih ukrepov
Poznavalci političnih zakulisij še opozarjajo, da je delo premierja in vlade za zdaj težko ocenjevati, ker še ni bilo narejenih večjih korakov, premikov, denimo na področju zdravstva, kjer vsi najbolj izpostavljajo nujnost sprememb in ukrepov. Podpora vladi tako izhaja iz zaprtja nekaterih ključnih vprašanj, kot so pogajanja z javnim sektorjem in ukrepi, ki jih ljudje dojemajo v svojo korist: regres pri upokojencih, dvig minimalne plače. Zato po mnenju mnogih poznavalcev to stanje ne bo moglo dolgo trajati, saj bo vlada morala začeti vleči manj všečne poteze in se spopasti z reformo zdravstva, začeti pripravljati vsaj nastavke pokojninske reforme, iskati odgovore na kadrovske in materialne izzive v zelo kompleksnem sistemu nacionalne varnosti in drugje.
Razrahljana opozicija
Javnomnenjsko razpoloženje do vlade postavlja v defenzivni položaj tudi opozicijo, ki je kljub relativni ideološki usklajenosti v resnici interesno zelo raznorodna in v tekmovalnem odnosu. V največji opozicijski stranki SDS so ranjeni po relativni zmagi na volitvah in hkratnem spoznanju, da obstaja zelo majhna verjetnost, da bodo z aktualnim voditeljem Janšo še kdaj zavladali v Sloveniji. Tudi zadnjo javnomnenjsko anketo Ninamedie, ki je povzdignila Šarca in njegovo LMŠ v obeh kategorijah na prvo mesto, vladi pa namerila rekordno podporo, je prvak SDS pospremil z oceno, da gre za prirejene rezultate. Istočasno se spet izrisuje tekmovalen odnos z Novo Slovenijo, ki potrpežljivo čaka, da "se glasovi iz lonca SDS začno prelivati k njim, saj za volivce ni več upanja, da bo Janša še kdaj sestavljal vlado", pravijo viri iz krščanskih vrst. Zato toliko manj preseneča, da je Nova Slovenija odklonila podpise za SDS-ovo ustavno obtožbo zoper Šarca in podpise za referendum o marakeški deklaraciji. V opoziciji je še Slovenska nacionalna stranka Zmaga Jelinčiča, ki deluje bolj interesno, predvsem pa populistično in po potrebah predsednika Jelinčiča, hkrati pa brez kakršnega koli interesa, da bi kadar koli sodelovala pri vodenju države.
LMŠ: Naraščajoča samozavest
Stranka kot novinka na nacionalni ravni ni doživela podobnega "ognjenega krsta" na oblasti kot denimo SMC pred štirimi leti, ki so jo takoj pretresle afere s spornimi posamezniki. Da stranki po uspešnem formiranju vlade in naraščajoči podpori v javnosti raste tudi samozavest, dokazujejo pogoji, pod katerimi so pripravljeni s SMC in SAB oblikovati skupno listo za evropske volitve. Po mnenju partnerjev so ponižujoči in zdi se, da bo LMŠ šla v evropsko dirko samostojno. Vendarle stranka nima zelo močnih osebnosti v ospredju. Šibkost nekaterih izpostavljenih članov ali ministrov, denimo v uvodu mandata finančnega ministra Andreja Bertonclja, "pokriva" premier Šarec.
SD: Neuspešno pozicioniranje
V SD so sprejeli nekaj slabih strateških odločitev pri formiranju vlade. Šefu stranke Dejanu Židanu se kot predsedniku državnega zbora ni uspelo pozicionirati kot njegov predhodnik, verjetno bi se v političnem smislu bolje odrezal na čelu gospodarskega resorja. Pretres zaradi ministra za kulturo Dejana Prešička, ki bo verjetno moral zapustiti položaj, bržkone koristi preostalim koalicijskim partnerjem, saj omejuje rast SD znotraj levega bloka. Rast jim še vedno omejuje zunajvladna partnerica Levica. Za SD je zelo pomembno, da se je koalicija razmeroma uspešno dogovorila o obvladovanju interesnih con v SDH in DUTB, človeka iz svojega vplivnega kroga, Dušana Zorka, so dobili tudi v 2TDK.
SMC: Prestiž v senci
Nekdanjemu premieru Miru Cerarju je z zasedbo prestižne funkcije zunanjega ministra morda uspelo nekako ponotranjiti in predelati, da ni več ministrski predsednik, a stranka vse bolj tone v senci LMŠ in premierja Marjana Šarca. Četudi ima SMC poleg prestižne funkcije zunanjega ministra še dva ministra, ki sodita med politično in medijsko prezentnejše, Zdravka Počivalška in Jureta Lebna, ki postaja medijska zvezda Šarčeve vlade, se stranki na javnomnenjskih lestvicah to praktično ne pozna. Stranka je zasedla tudi resor za socialo, a Ksenije Klampfer ni mogoče prav pogosto zaslediti v medijih, tudi resnejših ukrepov še ni bilo zaslediti z njene strani. Zasluge za dvig minimalne plače pa so ostale Levici.
SAB: Nenehno ranjena
Alenka Bratušek je veljala za svojevrstno poraženko pogajanj, saj ni dobila želenega podpredsedniškega mesta v vladi. Od tod tudi uvodne napetosti s Šarcem. Svoj odnos je Bratuškova zaostrila tudi z Erjavcem glede upokojenskega regresa in s Cerarjem pri drugem tiru. Odnos z njo je Šarec stabiliziral, ko je dal vedeti, da je pogrešljiva, saj je vlada tako ali tako manjšinska in v vsakem primeru, tudi brez SAB, potrebuje Levico za zagotavljanje absolutne večine v državnem zboru. V prvi spopad s Šarcem in Erjavcem se je Bratuškova zakadila še ranjena po tem, ko je ministrsko e
Desus: Brez soliranja
Do tega trenutka si Karl Erjavec v koaliciji pod taktirko Marjana Šarca ni privoščil tolikšnega soliranja, kot smo od njega vajeni. Manjše prerivanje, ki ga je izzvala Bratuškova glede upokojenskega regresa, s čimer je neposredno naskočila Erjavčev volilni teren, je Šarec presekal. Večkrat se je že pokazalo, da imata Šarec in Erjavec dober in zavezniški odnos. Sicer pa šefa upokojenske stranke čakajo zahtevni izzivi v obrambnem resorju, ki ga je zasedal že pred desetimi leti, saj sistem nacionalne varnosti podobno kot zdravstvo poka po šivih. Kadrovska podhranjenost in odsotnost modernizacije sta v družbenem okolju, nenaklonjenem obrambnim strukturam, lahko nepremagljivi oviri.
Levica: Nezanesljiva partnerica
Zunajvladna koalicijska partnerica vzdržuje status muhaste, nedostopne in nezanesljive partnerice tudi s tem, ko še vedno ni dokončno podpisala sporazuma o sodelovanju s koalicijo premierja Šarca. Sporazum so le parafirali. Tudi večini obrambnih nabav ne glede na njihovo naravo apriorno nasprotuje, kar utegne povzročiti še veliko preglavic obrambnemu ministru Erjavcu. Stranka veliko stavi na javno mnenje, zato relativno spretno krmari med dosežki, kot je bil denimo dvig minimalne plače, in porazi, kakor denimo v Levici razumejo zaključek prodaje NLB, začetek prodaje Abanke, zaradi česar pravzaprav ni hotela postati polnopravna članica koalicije.