Praznik dela je bil letos drugačen od prejšnjih, v praznovanje je močno posegla epidemija. Množičnih rajanj, ki so nepogrešljiv del prvomajskega dogajanja, že drugo leto ni bilo. Nadomestila so jih zasebna druženja, pikniki v krogu družine, marsikje so na dvoriščih hiš kot simbol praznikov na predvečer prvega maja zagoreli kresovi. So pa po letu dni premora k oknom, na balkone in dvorišča v soboto zgodaj zjutraj v Mariboru vabili zvoki tradicionalne prvomajske budnice, ki so jo v živo zaigrali godbeniki pihalnega orkestra KUD Pošta, pridružili pa so se jim tudi gasilci, ki so godbo in koračnice predvajali prek zvočnikov gasilskih vozil. Godbenike so z navdušenjem z balkonov opazovali tudi stanovalci doma starostnikov Doma pod gorco, kjer je po besedah tamkajšnjega direktorja Gregorja Žigona prvomajska budnica mnogim obudila prijetne spomine na mladost.
"V svetu vladajo denar, aroganca in egoizem"
Mariborčani so prvi maj doživljali mešanih občutkov, a večina jih je bila enotna, da praznik dela ni niti senca tistega, ki smo ga praznovali in častili nekoč. Pandemija je posegla v življenja večine, so razmišljali mnogi, da danes skoraj nič več ni samoumevno, tudi svoboda ne, so se pritoževali mlajši. Je pa prijetno dopoldansko sonce ljudi spodbudilo, da so več časa preživeli na prostem. Živahno je bilo tako v mestnem središču kot na Pohorju in ob Dravi. "Praznujemo v krogu družine in upamo na bolj prijazne čase, ko bomo lahko spet potovali," je dejala Mariborčanka Klaudija Maroh, sicer samostojna podjetnica. V rekreativno-turističnem Drava Centru na Limbuškem nabrežju, ki so ga ponovno odprli le dan pred praznikom, je bilo v soboto težko najti prosto mizo. Družina Rojs, ki skrbi, da je center vsako leto še bolj privlačen za obiskovalce, je prepričana, da je delo tisto, ki vodi človeka naprej, a hkrati izgublja svojo vrednost, saj v svetu, kot pravijo, vladajo denar, aroganca in egoizem. "Zdravstvena kriza je to samo še poglobila in že tako razvrednotenemu delu, kot je gostinstvo, pogoje zaostrila na raven preživetja," trenutno stanje opisujejo Rojsovi. Da je položaj delavca v času pandemije postal še bolj negotov, predvsem pa je danes precej odvisno od tega, v kateri branži delaš, meni nepremičninski posrednik iz Maribora Branko Potočnik. "Veliko ljudi je predvsem v storitveni dejavnosti ostalo brez dela. Ne vemo, kaj nas čaka v prihodnosti. Vrnitve v neko normalno življenje po vsej verjetnosti še nekaj časa ne bo," je prepričan Potočnik. Tudi študentka ekonomije Tina Kosomaj iz Kopra, ki se je s prijateljem odločila, da prvi maj preživeta na drugem koncu Slovenije - v Mariboru, ni skrivala nezadovoljstva s trenutnim stanjem. "Odvzeta nam je bila pravica do izobraževanja, dela ter normalne in brezskrbne mladosti," je razočarana dvajsetletnica, ki z nezaupanjem zre v prihodnost, prepričana, da bo brezposelnost v državi kmalu še večja. A optimizem za naprej potrebujemo vsi, opozarja Petra Božič Blagajac, mednarodno certificirana menedžerka delovne sreče in svetovalka za pozitivno organizacijsko kulturo iz družbe Paleta znanj. Po njenih besedah bi moral biti praznik dela, ne glede na okoliščine, v katerih živimo, vsak dan. "Ko imaš delo rad in v njem najdeš smisel, praznuješ majhne zmage, ki so sestavni del vsakega dneva, in slaviš tudi napake, saj se iz njih lahko ogromno naučiš," meni Mariborčanka. Po njenih besedah se delovna sreča začne v vsakem od nas, saj smo, kot pravi Blagajčeva, zanjo odgovorni sami.
Upanje, da bo spet bolje
Praznik dela in vsa simbolika, povezana z njim, je bil za nekatere tudi čas, ko so se spomnili preteklosti, a hkrati pogledali tudi v prihodnost. Upokojenka Andreja Kračun, organizatorica mariborske humanitarne prireditve Koraki za korakce, je obujala spomine na prvomajske praznike pred zdravstveno krizo. Ti so minili v znamenju priprav na dobrodelni pohod, ki je bil v Mariboru praviloma zadnjo soboto v maju. "Od pandemije nič več ni tako, kot je bilo," je potarnala Mariborčanka, ki pa ni izgubila upanja, da bo kmalu spet bolje, tudi za prireditev, ki so jo Mariborčani vzeli za svojo. Po prijaznejših časih se kolca tudi Anji Sorko, učiteljici iz OŠ Franca Lešnika - Vuka Slivnica. Zdravstvena kriza, ki je tudi tradicijo praznovanj in potovanj med prvomajskimi prazniki postavila na glavo, je mnogim naredila nepopravljivo škodo. Na prvo mesto postavi šolarje, ki so zaradi aktualnega stanja, kot pravi, zmedeni in polni vprašanj. "Šola na daljavo, šola v šoli, vmes počitnice, spet normalna šola, spet počitnice ... Zame je to šolsko leto izgubljeno," je prepričana Sorkova. Opaža, da se je v zadnjih letih spreminja ne samo vloga učiteljev, temveč tudi odnos do njih: "Včasih je bil učitelj spoštovan, danes pa ni več tako!"
