Sirec se je v Sloveniji dobro znašel in odprl trgovinico. A vsi tujci, ki iščejo delo, nimajo te sreče

Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) je pred dnevi v najnovejšem poročilu objavil podatek, da je bilo zaradi vojn, nasilja, pregonov in kršitev človekovih pravic po svetu konec letošnjega aprila prisilno razseljenih rekordnih 120 milijonov ljudi. Število prisilno razseljenih narašča že dvanajsto leto zapored. Po podatku vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov je Slovenija v preteklem letu zabeležila več kot 16.000 oseb, ki so zaprosile za mednarodno ali začasno zaščito (od tega jih je za mednarodno zaščito zaprosilo 7261 oseb, leto poprej 6787). Med njimi je bilo več kot osem tisoč žensk in otrok, ki so v Sloveniji na begu pred vojno v Ukrajini poiskali zatočišče.

Sirec v Ljubljani odprl Orient Market

Med osebami s statusom mednarodne zaščite je tudi 33-letni Muhannad Alali iz Sirije. Zaradi vojne v svoji državi je pred štirimi leti pri nas obrnil nov list v življenju. V Ljubljani je pred kratkim odprl svojo trgovinico s prehrambenimi izdelki Orient Market. Med dobro založenimi policami se najdejo recimo mlečni izdelki, začimbe, oreščki, zelenjava, slaščice, baklava, arabski kruh in podobno. Ob našem obisku je ravno novo zalogo zlagal na police in priznal, da je zadovoljen s prometom, glede na to, da je s prodajo pričel pred dobrim mesecem in pol. Za zdaj zasluži toliko, da si pokrije stroške in plača študentko, ki mu občasno pomaga. Obiskovalcem pa najbolj teknejo rožna voda, tahini, kava s kardamomom ...

V tem času se je naučil slovenskega jezika, pridobil potrebne dokumente in si tudi našel krog prijateljev. O prebivalcih na sončni strani Alp najde samo lepe besede. "Slovenci so me lepo sprejeli, pomagali so mi poiskati najemniško stanovanje, kar ni bilo enostavno, in tudi država s socialnimi transferji je prišla naproti. Sedaj svoje znanje iz slovenščine izpopolnjujem, naslednje leto pa nameravam zaprositi za državljanstvo," zaupa Alali, ki še doda, da je tukaj srečen. Meni, da je v Sloveniji življenje lažje in manj stresno v primerjavi z Nemčijo, kjer je svoj čas živel pred prihodom v Slovenijo. O nadaljnjih načrtih pa pravi, da bi rad dokončal študij agronomije, ki ga je moral zaradi vojne prekiniti, predvsem pa, da bi se kaj kmalu srečal s svojo družino, ki je ostala v Siriji.

Prej predstavljali grožnjo, zdaj zaželeni

"Danes, ko se srečujemo z velikim pomanjkanjem delovne sile, se vse bolj računa na begunce," pa pravi Živa Gabaj iz Slovenske filantropije in nadaljuje, da so v Sloveniji še pred nekaj leti slednji in drugi priseljenci predstavljali grožnjo zasedanju delovnih mest, namenjenih domačemu prebivalstvu. Sedaj se je torej zgodil obrat in so tujci iskana delovna sila.

Enako opaža Miha Blažič iz Ambasade Rog, ki naniza razloge, zakaj je do tega prišlo: "En razlog tiči v vse splošnem pomanjkanju delavcev na delovnem trgu, drugi v vse bolj starajoči se družbi, tretji pa v spremenjeni zakonodaji lanskega leta. Po njej lahko prosilci za mednarodno zaščito po treh mesecih od vložitve prošnje dostopajo do trga dela. Pred tem so to storili šele po devetih mesecih," pojasni Blažič. Ob tem doda, da je prišlo še do ene spremembe na delovnem trgu. Delavci iz nekdanje skupne države se raje zaposlujejo v drugih državah Evropske unije zaradi naših prenizkih plač, zlasti glede na stroške bivanja. K nam pa prihajajo državljani iz Filipinov, Nepala, Turčije, Bangladeša.

Še preden oddelal eno uro, dolžan mastne denarce

Z razliko od prosilcev za azil ali oseb z mednarodno zaščito se običajno priseljenec iz tretjih držav, ki pride k nam z delovno vizo, razlaga Blažič, precej zadolži pri posebni agenciji, ki v njegovem imenu vzpostavi stik z delodajalcem, uredi pogodbo oziroma pomaga pri papirologiji. Cena takšnega servisa pa znaša več tisoč evrov. Delavec, ki pride denimo iz Filipinov preko agencije, je dolžan deset tisoč evrov, še preden je opravil eno uro dela. Sogovornik opozarja, da ni nujno, da se ob prihodu za takega delavca začnejo sanje. Ker je delovna viza odvisna od delodajalca, je tak delavec postavljen v njegovo milost in nemilost. Če namreč izgubi delo - velikokrat gre za fizično delo v skladišču, kuhinji ..., za mesta, ki niso ravna priljubljena -, potem izgubi dovoljenje za bivanje, v kolikor si v roku enega meseca ne najde nove zaposlitve. Posledično je lahko izgnan.

Živa Gabaj ob tem dodaja, da v praksi opažajo, da tujcu, ki zaradi zahtevnih in izkoriščevalskih pogojev na delovnem mestu ne želijo podaljšati pogodbe za določen čas, delodajalec izroči v podpis sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ki se šteje kot krivdni razlog na strani zaposlenega in potemtakem oseba ni upravičena do socialnih transferjev in je zato lahko finančno ogrožena in tudi njena družina.

Predsodki stanodajalcev

Izzivov na področju zaposlovanja tujcev je torej kar nekaj. Po mnenju Miha Blažiča bi morala država najprej odpraviti požrešne agencije in vzpostaviti sistem neposrednega zaposlovanja tujcev iz tretjih držav pri delodajalcu. Vsekakor bi morala še uvesti pogostejši nadzor nad podjetji, ki jih zaposlujejo. "Kar pa se tiče prosilcev za azil, ki so zaposleni, bi jim morali omogočiti, da na upravnih enotah zaprosijo za enotno dovoljenje za bivanje in delo. Zdaj je situacija taka, da zaposleni prosilec za azil, ki mu je prošnja za azil zavrnjena, izgubi dovoljenje za bivanje in ga naša država lahko izžene. Delodajalec, ki bi ga želel obdržati, bi moral urediti papirologijo na veleposlaništvu izven EU. Kar je absurd."

Živa Gabaj pristavi, da bi se morala med drugim začeti izvajati integracijska strategija, ki med drugim vključuje jezikovno integracijo, na področju izobraževanja, na trgu dela in integracijo v lokalno okolje. "Med delodajalci, ki zaposlujejo priseljence, so precejšnje razlike. Nekateri se zavedajo, da z zaposlitvijo priseljenca z znanji in veščinami pomembno prispevajo k stabilnejšemu podjetju in posledično k skupnosti. Drugi pa s pridom izkoriščajo ranljiv položaj priseljencev, njihovo slabše znanje jezika in nezadostno poznavanje delovnopravne zakonodaje," še opozori sogovornica.

V Ambasadi Rog se ukvarjajo tudi z iskanjem stanovanj tako tujcem z vizo kot osebam s statusom mednarodne zaščite, kar predstavlja zelo trd oreh. Pri tem se srečujejo s predsodki stanodajalcev. "Ko kličemo in povemo, da se zanimamo za najem v imenu tujega delavca, dobimo pogosto direkten odgovor, da ne sprejemajo tujcev ali da imajo stanovanje zasedeno. Situacija je zelo frustrirajoča,"  izpostavi Miha Blažič, ki opozori, da tudi na področju stanovanjske politike potrebujemo sistemsko ureditev.