Če bi mi kdo v decembrskih dneh 1990 rekel, da me bodo nekateri trideset let kasneje pozdravljali "ostani negativna še naprej", bi ga zagotovo vsaj v mislih potrkala po čelu. Zdaj pa se le grenko nasmehnem, ugotavljajoč, da premnogi doma jemljejo to "voščilo" kot napotek za svoje vsesplošno počutje in početje, medtem ko nevarni virus skupaj z nestrpnostjo in neumnostjo veselo kroži po deželi. Tako veselo, da nas zdaj celo po Balkanu, od katerega smo pred tremi desetletji bežali, začudeno sprašujejo, kaj za vraga se nam dogaja.
"Tak je občutek pred usodnim tveganjem"
Kako drugačni so bili decembrski dnevi 1990. Čeprav so bili časi vsaj toliko negotovi, kot so zdaj, ko smo vsi skupaj in vsak zase talci korone, jih imam v spominu kot svetle. Kljub razlikam v pogledih so bili prežeti z večjo spravljivostjo od današnje, navzlic zastraševanju od zunaj ni bilo toliko hromečega strahu in razplamtelega sovraštva med ljudmi, celo politiki. "Tak je občutek pred usodnim tveganjem, ko si se odločil skočiti, kar bo, pa bo; brez cagavosti, mirno, tiho, nekako svečano hodijo ljudje na volišča," je 23. decembra zapisal v svoj dnevnik za Večerovo sobotno prilogo novinar in literat France Forstnerič. Res se je štajerska prestolnica razživela šele zvečer, ko je postalo jasno, da je bila odveč bojazen politikov, da bi bil Maribor s svojo propadajočo, na jugoslovanski trg vezano industrijo črna ovca plebiscita. Ni bil.
Samo dva dni prej, v petek, 21. decembra, ko se je začela predpraznična selitev narodov, je Večer na mejnih prehodih z Avstrijo že od jutra delil posebno izdajo, namenjeno slovenskim delavcem, množično se vračajočim z začasnega dela v tujini na božično-novoletne počitnice. V njej je na udarnem mestu član slovenskega predsedstva Ciril Zlobec vabil zdomce na poseben praznik, plebiscit za neodvisno, samostojno Slovenijo, na vprašanja, tudi o morebitni vojaški intervenciji JLA, je odgovarjal predsednik predsedstva Milan Kučan. Prisrčno dobrodošlico je zdomcem namenil tudi ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar, ki je poudaril, da se je počasi začelo spreminjati to in ono v razvoju demokratične družbe ... Imel je prav, počasi, za mnoge prepočasi, ampak tiste dni so se dogodki vseeno vrstili z dotlej nesluteno naglico.
V isti številki rednega Večera so lahko bralci prebrali, da je odstranjena še zadnja ovira za plebiscit, ki jo je hotel pred Slovenijo postaviti zvezni zbor jugoslovanske skupščine, saj je zvezno ustavno sodišče odločilo, da te oblike izražanja volje naroda zakonsko ni mogoče preprečiti. Pomirjajoče je v tistem nelahkem času premnogih neznank vplivala tudi novica, da je Hrvaška sprejela novo ustavo, po kateri lahko dvotretjinska večina sabora predlaga odcepitev in jo da na referendum, s čimer so si tudi sosedje trasirali pot v samostojnost. No, na rešitev z ustavo je bila sprva računala tudi slovenska politika, vendar se je pokazalo, da so razhajanja o tem prevelika. Ne le na relaciji oblast-opozicija, tudi znotraj vladajoče Demosove koalicije, ki nikakor ni bila, na to se danes rado pozablja, ideološko homogen blok, nasprotno, njegove stranke so pokrivale ves spekter od desne do leve.
23. decembra naj bo!
Svetost življenja, vračanje po vojni nacionalizirane lastnine in še marsikatera druga vprašanja so delila ideološko heterogene vladne stranke, ki so se obenem tudi zavedale, da bi sprejemanje ustave pomenilo nove volitve in novo tveganje, pred odločnimi osamosvojitvenim koraki pa so svarili tudi mnogi Demosovi podporniki iz diaspore prek oceana. Koliko pomislekov in oklevanja je bilo šele v opoziciji, izhajajoči tako ali drugače iz starega režima! Potem pa je - čeprav se je ideja o plebiscitu, izpeljanem do konca leta 1990, menda rodila že prvega maja, torej še pred oblikovanjem prve demokratične vlade, in to v ozkem Demosovem krogu na zasebnem kosilu pri Francetu Bučarju v Bohinju - v novem slovenskem parlamentu prva predlagala plebiscit, 4. oktobra, prav opozicijska Socialistična stranka, naslednica stare družbenopolitične organizacije SZDL. Bila je odločno zavrnjena. Polemike med predlagatelji in zavrnitelji, ali je šlo za prepotreben pospešek Demosu in njegovo zavrnitev iz prestiža ali zgolj za pasjo bombico, ki si jo je lahko privoščila opozicija brez kakšne večje odgovornosti, se niso pravzaprav nikoli končale.
Si predstavljate, da bi danes Janez Janša in Tanja Fajon skupaj hodila po terenu in prepričevala ljudi o nujnosti zaščitnih protikoronskih ukrepov?
Jugoslavija pa je vztrajno razpadala naprej, na pašaluke, kot je slikovito rekel Jože Pučnik, ta motor osamosvojitve, ki je na sestanku Demosovega poslanskega kluba v Poljčah, 9. in 10. novembra, predlagal, naj se plebiscit zgodi 23. decembra, ko gredo delavci iz južnih republik domov, v Slovenijo pa pridejo zdomci iz Nemčije in Avstrije. Jasno, da spet ni šlo brez pomislekov in dvomov, že znotraj samega Demosovega kroga, a jih je Pučnik le prepričal, potem pa odšel naravnost na strankarski sestanek na Ptuj in tam predlog javno oznanil. Kakšna bomba! Zdaj je šlo zares, seveda nikakor ne brez kritik, jeze, nasprotovanj na vseh straneh. V ideološko heterogenem republiškem predsedstvu so bili nekateri takoj za, drugi pa proti - predsednik Kučan je celo ironiziral, češ, ravno Pučnik nam bo komandiral. V opoziciji so socialisti bolj podpirali plebiscit kot prenovljeni komunisti in LDS, ti so se po oceni najodločnejših v Demosu obnašali kot potniki na potapljajoči se ladji - namesto da bi skočili, so zahtevali analize, ali je voda hladna in kaj vse plava v njej.
Disident in komunist skupaj agitirata
Kakšna razhajanja so bila šele okrog tega, ali naj bo za uspeh plebiscita potrebna podpora večine vseh volilnih upravičencev ali samo večine tistih, ki bodo šli na volišča. Demos je zagovarjal drugo (milejšo) različico, opozicija prvo, ob tem pa ni šlo brez puščic, kdo ne zaupa volivcem in njihovemu domoljubju. Vprašanje, kakšna bi bila usoda Slovenije, če ne bi eni popustili pri datumu plebiscita, ta se je zdel opoziciji prezgoden in ga je hotela premakniti na pomlad, in drugi pri potrebni večini za njegovo veljavnost. V mučnih, težkih besed polnih pogajanjih, vodil jih je Kučan, sta zmagali treznost, preudarnost za skupno rešitev s potapljajoče se ladje, in 6. decembra je bil plebiscitni zakon sprejet. Ko so politične stranke in poslanske skupine podpisale sporazum o skupnem plebiscitnem nastopu, pa je res zavladala skoraj idilična enotnost. Takšna, da je bilo mogoče videti disidenta Pučnika in komunista Potrča, kako za istim govorniškim odrom po slovenskem podeželju agitirata za skupni cilj, plebiscit. Si predstavljate, da bi danes Janez Janša in Tanja Fajon skupaj hodila po terenu in prepričevala ljudi o nujnosti zaščitnih protikoronskih ukrepov?
Trajalo je kratko, a je bilo (za)upanje vzbujajoče, tako kot rezultati javnomnenjskih anket v dneh pred plebiscitom. Spem, ki je meril javnomnenjski utrip za Večer, je, pohvalno natančno, napovedal visoko udeležbo in skoraj 90 odstotkov glasov za. Raziskovalcem, ki so podatke tudi interpretirali, se je zdelo potrebno poudariti, da je ta fantastična enotnost za normalno strukturirane demokratične družbe sila nenavaden pojav. Da družba, v kateri živimo, ni takšna, ni bilo treba dodajati.
Hočemo višje ali še globlje?
V jutru po triumfalnem plebiscitnem nedeljskem večeru so se z naslovnice Večera nasmihali obrazi osamosvojitvenih politikov, zbranih okrog miniaturne replike knežjega kamna, ki so jo mladi Slovenci iz avstrijske Koroške z najlepšimi željami prinesli v Slovenijo, od katere je sedemdeset let prej ločil koroške Slovence neki drugi, ponesrečeni plebiscit. Posebne Večerove pozornosti pa je bila deležna tudi vas, ki je znotraj meja današnje Slovenije edina zdaj že drugič glasovala na plebiscitu. Libeliče so namreč po koroškem plebiscitu leta 1920 pripadle Avstriji, a se njihovi slovenski prebivalci niso vdali, složno in vztrajno so se upirali, dokler jih niso po dveh letih življenja pod Avstrijo vrnili pod Jugoslavijo. Zdaj so Miru Petku, Večerovemu koroškemu dopisniku, ki jih je na plebiscitno nedeljo obiskal, v šali zabelili, da upajo, da je ta plebiscit zadnji, saj bi v tretje lahko glasovali le še o samostojnih in neodvisnih Libeličah. Slišim, da jim tudi danes, sto let po prvem plebiscitu, ni žal, ker so se njihovi predniki odločili, kot so se: včasih, pravijo, so ljudje hodili delat na graščakovo zemljo, danes pa čez mejo v Avstrijo, spremenilo se v tem pogledu torej ni kaj veliko, a vas je ostala slovenska!
Če pa danes vprašate tiste navdušene darovalce knežjega kamna in druge potomce Slovencev, ki so po prvem plebiscitu ostali čez mejo na avstrijski strani, kako gledajo na samostojno Slovenijo, boste ugotovili, da se tudi čez visoke Karavanke vidijo naši zagrizeni oblastniški in ideološki boji, slovenska sprtost namesto pripravljenosti za složnost in dialog, vračanje usedlin starega režima, težko priznavanje lastne krivde in še težje priznavanje zaslug drugim, pa naj gre za zdrse in dosežke v zgodovini ali sedanjosti. Večina povprašanih pritakne, bilo bi nepošteno zamolčati, še negativizem slovenskih medijev, preveč usmerjenih na škandale.
Slovenci zunaj meja so na naš plebiscit in osamosvajanje gledali različno: eni navdušeni, drugi z velikim dvomom, tretji, tisti z nekritičnim odnosom do Jugoslavije, izrazito nenaklonjeno. Sergij Pahor, tržaški Slovenec, izobraženec iz kroga, ki mu je pripadal tudi pokojni Franc Jeza, pionir med zagovorniki slovenske državne neodvisnosti, je bil seveda med navdušenci. Kot novinar je za Radio Trst na plebiscitno nedeljo spremljal dogajanje iz Ljubljane, tam pa naletel na premierja Lojzeta Peterleta, ki je po volišču lovil svoje razigrane otroke in Pahorju potožil: "Kako bom urejal državo, če niti svojih otrok ne morem umiriti." Takrat so se besede zdele prikupno šaljive, v današnji vsesplošni podivjanosti pa bridko preroške.
Tudi France Tomšič, po krivici bolj kot ne pozabljeni ustanovitelj socialdemokratske stranke, predhodnice Pučnikove in potem Janševe SDS, se je na usodno plebiscitno nedeljo zvečer postavil v preroško pozo: kot hribolazec, ki je dosegel vrh gore, a ve, da bo "verjetno potreben še kak spust, če bomo hoteli priti višje". Res so prišli spusti, takšni in drugačni, toda zdi se, da se tako nizko kot v tem iztekajočem se letu samoosamitve po osamosvojitvi še nismo spustili, sploh kar zadeva politično polarizacijo in nezaupanje ljudi v javne oziroma državne institucije. Hočemo višje ali še globlje? Fantastična enotnost, po kateri se nam toži vsaj ob slavnostnih obletnicah, je, če ponovim tisto davno Spemovo opazko, za normalno demokratično družbo resda nenormalen pojav, a vsaj enako nenormalno je fanatično, podivjano sovraštvo, kakršnemu smo priča. In ker najbrž na kak dogovor o skupnem nastopu politike za zdravo Slovenijo kljub poučni plebiscitni zgodbi ne moremo računati, se lahko začnemo vsaj nagovarjati malo drugače. Bodite torej pozitivni, da ostanete negativni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
