Elizabeta Planinšič
V prvih dneh po omejitvi socialnih stikov so od oblastnikov prihajala navodila, naj otroci ne prehajajo med družinami, ker bi tako lahko morebitno okužbo iz enega okolja prenesli v drugo. Ko je začel veljati ukrep, ki gibanje omejuje na zgolj eno občino, ni bilo malo vprašanj, kako ravnati v primeru, da je otrok v drugi občini, starša pa ima pravico do stikov z njim.
"V času omejitve sva z bivšim možem sklenila dogovor, da bodo otroci v času, ko veljajo ukrepi, doma, stike bodo ohranjali po telefonu ali preko videoklicev. To je bilo potrebno, saj imamo v družini člana, ki sodi v rizično skupino. Otroci so bili sprva nekoliko nejevoljni, a ker niso več majhni, so razumeli. Bomo pa zagotovo potem, ko ukrepov ne bo več, sklenili tudi dogovor, da bodo otroci pri očetu dalj časa," svojo izkušnjo opiše ena od mater.
"Hči živi v drugi občini, a če prav razumem tolmačenje državnih organov, srečanja z njo ne bi smela biti 'ilegalna'. Odnose smo sicer v zadnjih letih uredili, s hčerko se družim tudi zdaj, v času epidemije, skupaj gremo na sprehode, smo na razdalji, je pa ne vzamem v avto ali da bi bili skupaj v zaprtem prostoru," svoj primer opisuje oče.
Dovoljeni tudi stiki v drugi občini
Gre za primere, v katerih sta se starša zmožna dogovoriti o tem, kako ravnati v času teh izrednih razmer. A zmeraj ni tako. Ker so se pojavile dileme o tem, kdaj in kako so v teh dnevih dovoljeni stiki med otrokom in tistim od staršev, s katerim otrok več ne živi, se je s pojasnili oglasilo tudi vrhovno sodišče. "Sodišča v številnih zadevah po razpadu družine s sodno poravnavo ali odločbo urejajo način izvajanja stikov med otrokom in tistim od staršev, s katerim otrok ne živi. Stiki so praviloma urejeni tako, da potekajo neposredno, pogosto tudi s prenočitvami in preko vikenda. Ob običajnem izvajanju stikov otroci tako prehajajo iz gospodinjstva enega od staršev v gospodinjstvo drugega od staršev. Pri skupni vzgoji in varstvu pa so ta prehajanja še pogostejša. Nastale izredne razmere pri starših, ki živijo ločeno, in njihovih otrocih povzročajo hude stiske, velikokrat pa tudi željo, da bi bili neposredni stiki s staršem, pri katerem otrok ne živi, za čas epidemije povsem preprečeni," opozarjajo na vrhovnem sodišču. "Menimo, da za takšen ukrep, če na strani staršev ali otroka oziroma drugih bližnjih, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, ni kakšnih rizičnih okoliščin, ki jih uvrščajo v posebej ranljivo skupino, praviloma ni razlogov." Na vrhovnem sodišču opozarjajo tudi, da je izvajanje stikov med starši in otroki, ki ne živijo v isti občini, možno, saj se po objavljenem stališču ministrstva za notranje zadeve ukrep prepovedi gibanja zunaj občine stalnega ali začasnega prebivališča ne nanaša na vzdrževanje stikov med starši in otroki, ki so urejeni s sodno poravnavo ali sodno odločbo.
Ključno je preživljanje časa z obema staršema
Preživljanje časa z obema ločenima staršema je za otroka v teh trenutkih ključno še bolj kot sicer, opozarja razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. "Tesnoba otrok je večja, dolgočasje in monotonija tudi. Sploh če so navajeni na neki ritem bivanja izmenoma pri mami in očetu, potem tega v zdajšnji situaciji absolutno ne smemo prekiniti. Zlasti pri najmlajših, starih tri ali štiri leta, ko lahko hitro pride do tega, da se navezanost, ki je vzpostavljena z enim ali drugim staršem, prekine in bi jo moral malček potem ponovno vzpostavljati. Nedopustno je, da bi se to zgodilo zgolj zato, ker ne smejo iz ene občine v drugo," je jasna sogovornica. Z vidika razvoja otroka je dobro, da se tudi v času epidemije, kar je le možno, ne prekinja. "Že tako ali tako niso v vrtcu in šolah, da bi pa še prekinili ustaljene vzorce iz dnevne rutine oziroma družinskega okolja, ki jih je bil otrok navajen, je v teh tesnobnih časih lahko za otroka zelo neprijetno." Psihologinja pravi, da naj država v teh primerih ne komplicira, poleg tega imajo otroci razne sklepe in odločbe sodišč o bivanju pri enem in drugem staršu in verjetno jih vladni odloki težko "povozijo". (fž)
Sodišče, če se starši ne morejo sporazumeti
Starši najbolje poznajo svoje otroke in razmere, v katerih živijo, pravijo na vrhovnem sodišču in dodajajo, da bi bilo v največjo korist otrok, če bi staršem uspelo, da bi ob upoštevanju vseh sprejetih ukrepov države sami oblikovali tak začasni dogovor o načinu izvrševanja stikov, ki bi bil otroku, staršem in njihovim bližnjim najmanj v škodo. "Le če se starši ne morejo sporazumeti, o teh vprašanjih odloča sodišče." V času epidemije sodišča v družinskih zadevah odločajo o predlogih za izdajo začasne odredbe ter o predlogih za izrek ukrepov po zakonu o preprečevanju nasilja v družini in o predlogih za izrek ukrepov za varstvo koristi otroka po družinskem zakoniku. Pri predlogih za izdajo začasne odredbe sodišča ne opravljajo procesnih in izvršilnih dejanj, ki zahtevajo osebne stike izvršiteljev, udeležencev in drugih oseb v teh postopkih, razen če je oprava teh dejanj nujna zaradi odvrnitve nevarnosti za življenje in zdravje ljudi ali premoženja večje vrednosti. Vsi naroki, seje in zaslišanja se, če so izpolnjeni tehnični in prostorski pogoji, izvedejo prek videokonference. Če to ni mogoče, bo sodnik ob upoštevanju okoliščin posamičnega primera ocenil, katera procesna dejanja bo opravil in na kakšen način, in bo to utemeljil v izdani odločbi.
Kot so pojasnili na vrhovnem sodišču, je bilo v času od 12. marca do 2. aprila letos vloženih 64 predlogov za izdajo začasne odredbe v družinskih zadevah (koliko od tega se nanaša na urejanje stikov, sicer ni znano, a praviloma je ta del večinski). Za primerjavo: v času od 12. februarja do 12. marca letos je bilo vloženih 62 teh predlogov.
