Zdravo. Hvala za pismo, malo sem bil presenečen, ko sem ga prejel, res si redko piševa, ampak v resnici se je zanimivo brati, nekaj povsem drugega kot tisti kratki jutranji pogovori pred ogledalom. Malo sem tuhtal, nato pa sem se odločil, da ti napišem odgovor.
Minilo je drugih štirinajst dni, vsega skupaj osemindvajset. Nihče v resnici ne ve, kako dolgo še, ampak nekako furamo, vztrajamo. Če pogledam najin oziroma naš mikrokozmos, to počnemo dobro. Dokler se ne oziramo naokrog, je stvar tako rekoč idealna, pogled iz mehurčka pa seveda razkriva marsikaj.
Prvi pogled ven (dobesedno) je tisti skozi okno in že ta je drugačen kot po navadi. Naša ulica je precej prazna, logično, ampak praktično vsakič, ko jo pogledam, nekje na sredi ceste stoji avto s prižganimi štirimi smerniki. Včasih gre za dostavna vozila, najpogosteje pa za običajne avtomobile brez kakršnihkoli oznak, nekdo je nekomu pač nekaj pripeljal. Te privatne dostave znajo trajati kar nekaj časa, ljudje se - na predpisani razdalji, to smo praktično že posvojili - še malo pomenijo, delijo informacije in izkušnje, morda si povejo kak vic, kdo bi vedel, ves ta čas pa vozilo mirno prede v stanju stalne pripravljenosti.
Štirje smerniki utripajo kot najboljša možna ilustracija trenutka, ki ga živimo. Svet se je ustavil, s tem smo se v glavnem sprijaznili, ampak mašina teče, motorja ne bomo ugašali, saj bomo vsak hip krenili naprej. Kot da bi rahlo nervozno, a navidez povsem mirno, govorili: "Ne stojimo, samo ustavili smo se!" In to dopovedujemo vsem, najbolj intenzivno sami sebi.
Obrambni mehanizmi, boš rekel in imel boš prav, potrebujemo jih še bolj kot običajno, ampak hkrati se zdi, da je na delu rahlo bizarna inercija. Če mi dovoliš malo butast primer, saj veš, da so mi takšni pri srcu; zadnje čase precej poslušamo radio in prav neverjetno se zdi, koliko časa je namenjenega športu. Na športnih prizoriščih se ne dogaja nič, absolutno nič, izjema je Belorusija. (Ne boš verjel, ampak res je: Belorusi igrajo dalje, fuzbal, hokej pingpong, kot da se jih stvar sploh ne tiče. In postali so absolutni svetovni hit, televizijski prenosi, športne stave ... Ob tem si ne morem kaj, da se ne bi spomnil tiste Esadove pesmi: "Sine, pusti poezijo, to je za Beloruse, oni tako ali tako nimajo kaj izgubit.")
Bodi odgovoren državljan, seveda ne za ceno lastne pameti in normalnosti
