Ali verjamem v znanost? Seveda verjamem, moram verjeti! Ne verjeti v znanost bi pomenilo odpovedati se temeljem mojega – pa ne samo mojega; našega skupnega – razumevanja sveta, pozabiti na miselne strukture, ki me kot človeka tega časa determinirajo, zanikati fundamentalno ontološko vez med vzrokom in učinkom ter logično povezavo med razlogom in posledico. Moram verjeti v znanost, če ne verjamem, nisem jaz, potem sem nekdo drug.
Ali verjamem vsemu, kar znanost pravi, ji v tem smislu zaupam? Tu stvar postane bolj zanimiva. Znanosti ne smem zaupati, nezaupanje je vtkano v samo bistvo znanstvene paradigme. Skepsa je pač osnova kritičnega mišljenja, iz nje se rojeva težnja po vedno vnovičnem preverjanju ustaljenega, po iskanju pomanjkljivosti in postavljanju vprašanj. Tudi tam, kjer se zdijo nepotrebna. Znanost je neizmerno dolga serija odkritij in resnic. Ali pa: zgodovina znanosti je zgodovina zmot in napak, ki jih nadomeščajo nove, boljše pomote in približnosti. Prav to je tisti paradoks, ki najlepše priča o veličini in vztrajnosti človeškega uma ter hkrati pripoveduje zgodbo njegove majhnosti in nezadostnosti, zaradi katere nikoli ne more razumeti vseh skrivnosti sveta.
Do sem vse lepo in prav, na teoretski in načelni ravni so zadeve – pa naj se slišijo še tako protislovno – v resnici jasne. Znanost zna živeti in misliti svoje paradokse. Vse skupaj pa postane precej bolj megleno, ko se znanost spremeni v priročno orodje, referenco, sklic, če uporabim besednjak plačilnih nalogov. Ko postane sklicevanje na izsledke znanstvenih raziskav sredstvo, včasih celo retorična figura agitacije ali propagande, moramo pristriči ušesa. In takrat mora tudi skepsa pridobiti drugo dimenzijo.
Pod oznako raziskave se v resnici skriva marsikaj. Prvi problem je že v sami znanosti, ki vsem dragocenim in vsega spoštovanja vrednim akademskim vrednotam navkljub ni imuna na takšne ali drugačne zlorabe. Ni in nikoli ni bila. Biti znanstvenik oziroma znanstvenica in biti moralno povsem neoporečna osebnost pač ni ista stvar in nobenega zagotovila nimamo, da strokovnjaki in raziskovalke vselej delujejo v imenu etičnega imperativa resnice. Prirejanje rezultatov, prilagajanje parametrov in kamuflaža dognanj, vse to v raziskavah obstaja že zelo dolgo in vedno je v službi nekoga oziroma nečesa. Odgovor na vprašanje, kdo ali kaj ta nekaj ali nekdo je, načeloma ni težak: tisti, ki raziskavo financira, v tem kontekstu je asociacija na plačilni nalog še kako na mestu. Kdo je konkreten naročnik, je tu v resnici nebistveno, pomemben je princip: Kdor plača, hoče rezultate, ki so v prid njegovi agendi. In znanost jih zna pridobiti.
Praznoverje je na svojem zmagoslavnem pohodu, zagotovo
