Ker državni zbor sredi junija ni potrdil novega ustavnega sodnika (kandidatka, vrhovna sodnica Barbara Zobec, se je iz postopka umaknila, češ da tako ali tako ne bo izvoljena, na koncu zato edini kandidat predsednika republike dr. Andraž Teršek pa nato ni dobil dovolj glasov poslancev in poslank), bo od sredine tega tedna ustavna sodnica dr. Dunja Jadek Pensa, ki je devetletni mandat začela 15. julija 2011, v podaljšku. Dokler ne bo izvoljen novi ustavni sodnik ali sodnica.
Da bi dotedanji ustavni sodnik moral, zaradi nemotenega funkcioniranja ustavnega sodišča, ostati še malo čez mandat, se ni zgodilo že leta. V prejšnjem desetletju pa smo imeli celo situacijo, ko se je tako rekoč hkrati iztekel mandat nekaj ustavnim sodnikom, vsi novi pa niso bili izvoljeni, zato so takrat na ustavnem sodišču, v skladu s poslovnikom, žrebali, kdo od starih gre v podaljšek.
Predsednik Republike Slovenije je imel izbiro – in je izbral
Ob drugih pisanjih in sporočilih, vključno z vljudno postavljenimi vprašanji, ki jih je res bilo za moje dosedanje izkušnje nepričakovano veliko, sem v zadnjih dveh tednih prejel veliko število vprašanj na točno določeno temo. Ker ob vsem drugem delu, močno ali malo manj nujnem, enostavno ne utegnem, pa tudi ne zmorem sproti in podrobno odgovarjati, sem se odločil na tem mestu objaviti odgovor na točno določeno vprašanje, ki mi je bilo v zadnjem času najpogosteje postavljeno. Nanj bom enotno odgovoril v petih točkah.
1. Vljudna zahvala za ponujeno podporo ljudi
V dveh tednih sem prejel neobičajno veliko število pisanj in sporočil, v katerih sem bil vljudno in dobrohotno nagovarjan, da bi ponovno vložil kandidaturo na temelju podpisov volivk in volivcev. Vljudno sem zavrnil to prijazno ponudbo in pojasnil razloge. Zavrnitev je bila sprejeta z razumevanjem.
Kasneje, le nekaj dni po tem, sem bil obveščen, da se je začelo zbiranje peticije; z namenom, da se z njo naslovi Predsednika Republike (v nadaljevanju: PRS), njena vsebina pa je zadevala mojo ponovno kandidaturo za mesto sodnika Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju: US); da bi me PRS ponovno predlagal kot kandidata za to mesto. Skrbnika peticije sem vljudno prosil, naj od tega, četudi do mene in mojega dela prijaznega in naklonjenega podjetja, odstopi. Moja prošnja je bila sprejeta z razumevanjem in ko sem zadnjič preveril, se peticija ni več podpisovala.
2. Nekje med rahlim »presenečenjem« in »prepričanjem drugih« o samoumevnosti novega razpisa
Potem sem sam vzpostavil stik z nekaterimi predstavniki nekaterih od tistih strank (ne vseh), ki so mi javno izrekle podporo. Dobil sem močan vtis, da se jim takšna odločitev PRS zdi samoumevna. Po tem, ko sem glede tega postavil dodatno vprašanje, sem dobil še močnejši vtis, da morda niso preverili, kaj o tem vprašanju določa Zakon o Ustavnem sodišču.
Potem sem prejel vprašanje, ki se je glasilo: »Gospod Teršek, ja če so vam te stranke pred glasovanjem javno izrazile in obljubile podporo in če so to ponovile celo takoj po glasovanju, nekatere bojda močno presenečene, da niste bili izvoljeni, druge nad tem razočarane, a vse so zatrjevale, da imate še vedno zagotovljenih najmanj 50 glasov, zakaj je potem PRS enostavno razpisal nov postopek za vlaganje kandidatur, z rokom do 11. septembra?« Odgovoril sem, da ne vem. In res nisem vedel. Kasneje sem za zelo verjetni razlog izvedel. In shranil gradivo.
Eno vprašanje je vsebovalo sklicevanje na članek, ki ga je zasl. prof. dr. Ciril Ribičič, nekdanji sodnik US, objavil v Objektivu, v soboto, 4.7.2020, z naslovom »Izbira ustavnih sodnikov. Ples v maskah.« V njem je prof. Ribičič pojasnil tudi dejstvo, da tajne volitve, kot se izvajajo v DZ, dejansko niso tajne in da so tajne samo za javnost, ne pa tudi za poslance, poslanke in predsednike ali predsednice strank: ti zlahka vedo, kako je kdo glasoval, ker se glasuje tako, da je to mogoče preveriti in nadzirati. Name naslovljeno vprašanje je vsebovalo tudi citat iz članka: »Kadar se posegi v samostojnost poslancev pri tajnem glasovanju izkažejo za resnične, bi to morala biti podlaga za razveljavitev in ponovitev glasovanja.«
Eno vprašanje je vsebovalo sklic na javno izjavo nekdanjega sodnik US mag. Matevža Krivica: »Po sramotnem političnem manevriranju in sprenevedanju ob javno zagotovljeni, a nato strahopetno in verolomno neuresničeni podpori izvolitvi dr. Andraža Terška za ustavnega sodnika vidim le eno možnost, da se ta sramota vsaj delno spere: da se izvrstni ustavni pravnik Teršek prijavi tudi na ponovljeni razpis in da s tem prisili politične stranke oziroma njihove poslance, ki (ne le pri nas) izbirajo ustavne sodnike, da jasno pokažejo, ali jim je več do tega, da dobimo ne le strokovno dobre, ampak tudi politično nepristranske najvišje sodnike, ali do tega, da bi ustregli Janševim apetitom po čim manj omejeni oblasti.«
Bil sem vprašan, zakaj nisem vložil pritožbe. Odgovoril sem, da je pač nisem. Bil sem vprašan, ali bom ponovno vložil kandidaturo. Odgovoril sem, da to tedaj, v tistem trenutku, ni potrebno. Pravna razlaga sledi v nadaljevanju.
3. Dejansko stanje
Res je, točno določene stranke so pred glasovanjem zatrjevale, da imam podporo najmanj 50 glasov. Osebe, za katere sem predvidel, da jih tisti dan ne bo v DZ, tisti dan niso prišle na glasovanje. Kvorum ob glasovanju je bil 80 – toliko poslank in poslancev je oddalo glasovnice, od tega 8 neveljavnih. Kdo konkretno je oddal neveljavne glasovnice dejansko in kategorično, neizpodbitno ni znano in utegne za vedno ostati skrivnost – za splošno javnost. Zame malo manj. Pred glasovanjem, pri predhodnih točkah, je bil kvorum višji. Gibal se je med 87 in 84 navzočimi predstavniki/predstavnicami ljudstva na seji v DZ (tako je bilo mogoče razbrati na spletišču DZ). Višji je bil tudi po glasovanju. Nekatere osebe iz nekih razlogov niso glasovale.
V naslednjih dneh sem na DZ naslovil zahtevo za pridobitev informacije javnega značaja: želel sem kopije neveljavnih glasovnic in seznam, kateri poslanci in poslanke so prevzeli glasovalne lističe in glasovali. Odgovora DZ še nisem prejel. Po odločbi informacijske pooblaščenke, izdani pred časom, bi odgovor moral prejeti.
4. Pravna podlaga – pravno bistvo primera
PRS je ponovil javni razpis na temelju 14. člena Zakona o Ustavnem sodišču. Ta v drugem določa: »Če sodnik ustavnega sodišča ni izvoljen, predsednik republike najpozneje v 14 dneh po dnevu glasovanja v državnem zboru izvede nov postopek po 12. členu tega zakona…« A tu se besedilo tega odstavka ne konča. Nadaljuje se takole: »… ali v istem roku za prosta mesta sodnikov ustavnega sodišča predlaga kandidate izmed kandidatov, ki so se prijavili na prejšnji poziv, ali druge kandidate po prvem odstavku 13. člena tega zakona.«
Potem šele pride na vrsto tretji odstavek: »Če sodnik ustavnega sodišča tudi na podlagi novega predloga ni izvoljen, se volitve opravijo na podlagi novega postopka po 12. členu tega zakona, s tem, da predsednik republike poziv objavi najpozneje v osmih dneh po dnevu glasovanja v državnem zboru. Rok za zbiranje predlogov možnih kandidatov ne sme biti krajši od 15 dni po objavi poziva.«
Torej šele po tem, če tudi ob ponovnem glasovanju kandidat ni izvoljen, to ponovno glasovanj pa se lahko opravi v naslednjih 14 dneh, PRS »mora« objaviti nov razpis.
Zato se mi ni bilo treba »ponovno prijaviti«: PRS bi me lahko »nemudoma« ponovno predlagal v glasovanje.
5. Sklep
PRS je imel IZBIRO. Ni se odločil, da predlaga enega od že prej prijavljenih kandidatov ali kandidatko, niti, da predlaga tretjo osebo, niti, da v novo glasovanje v roku 14 dni ponovno predlaga mene. Odločil se je, da bo ponovil javni razpis za zbiranje kandidatur v celoti in določil rok 11. september.
Na ponovljeno vprašanje, zakaj je ravnal tako, nisem odgovoril. Na vprašanje, zakaj svojega ravnanja ni javno utemeljil, nisem odgovoril. Na vprašanje, zakaj mu vprašanje o razlogih za takšno ravnanje ni bilo javno postavljeno, nisem odgovoril.
Andraž Teršek