Tudi dvoživke nimajo dveh življenj

Vegansko gibanje Za živali! je od 17. do 19. junija organiziralo društvene dneve, v okviru katerih so potekali različni dogodki - od branja poezije do predavanj in diskusij. Med njimi je bilo predavanje Tudi dvoživke nimajo dveh življenj, ki ga je pripravila Aja Zamolo, članica Herpetološkega društva. Dvoživke so ena izmed najbolj ogroženih živalskih skupin, zaradi izredno tanke kože in sluznice jih močno ogrožajo tudi onesnaževanje okolja, uničevanje primernih habitatov, vnos rib, razvoj infrastrukture, kisli dež, vnos tujerodnih vrst, širjenje bolezni in podnebne spremembe.

Veliko živali pristane pod kolesi

Dvoživke so sicer vretenčarji, ki so v svojem letnem življenjskem ciklu vezani na vodne in kopenske habitate, selitve potekajo po bolj ali manj ustaljenih poteh. Slednje pomeni, da so, ko prečkajo cesto, njihova življenja ogrožena, mnogo jih konča pod kolesi. V Sloveniji je okrog sto črnih točk, kjer prihaja do množičnih povozov dvoživk, zato se zastavlja vprašanje, kako jih preprečiti. "Ena izmed možnosti so ozaveščanje in opozorilni ukrepi, recimo prometni znak, članek v lokalnem glasilu, skupnostna odločitev, da se cest v času mrestenja ne uporablja, za kar že obstajajo dobre prakse," je dejala predavateljica.

Dvoživke najbolj aktivne zvečer

Začasni ukrepi, ki dvoživke varujejo, so postavitve začasnih ograj med selitvijo in prenašanje živali čez cesto. In kako poteka prenašanje preko ceste, ko se postavi ograja? "Dvoživke so najbolj aktivne zvečer, ko se spusti mrak in se nabere zračna vlaga, kar pomeni, da je dobro uro po sončnem zahodu čas, ko se gre pregledat celotno ograjo in se jih da v čebre ter prenese preko ceste," pojasni. Ker se sluznica različnih vrst razlikuje, je pomembno, da dvoživke prenašamo ločeno glede na vrsto, po prenašanju pa si umijemo roke. Za dvoživke je problematično tudi izsuševanje, torej odvzem habitata neki vrsti, pove in pripomni, da lahko k izumrtju prispeva tudi zasipavanje gramoznic.

"Veliko živali zaradi mikrohabitatnih razlogov pristane pod kolesi," je pojasnila in opozorila tudi na plazilce, ki prav tako pogosto končajo na cestah. "Plazilci pa imajo drug problem, in sicer da se gredo na cesto gret. In to aktivno. Na Krasu ni tega problema, ker imajo več skal kot asfalta, na Štajerskem, kjer je več asfalta, pa je pogosto, da dvoživke zjutraj, ko potrebujejo prvo sonce, pridejo na cesto, kar se zanje pogosto slabo konča," je razložila. Bolezni dvoživk lahko prenaša tudi človek, zato je ključno, da biologi in ribiči ob premiku na posamezno območje umijejo mreže in škornje, saj lahko s premiki prenašajo tudi bolezni.

Podnebne spremembe - izsuševanje okolja

Na dvoživke vplivajo tudi podnebne spremembe, temperatura sicer ni tako problematična, problem sta izsuševanje in pomanjkanje vode, kar se lahko ob zaporednih sušah pozna na populaciji. Poudarila je, da so mokrišča pomemben ekosistem, ki blaži učinke podnebnih sprememb, in razložila, da je bolje imeti v mokriščih dvoživke kot pa ribe, saj to pomeni manj komarjev.

V diskusiji, ki je sledila predavanju, so se odprla številna vprašanja glede varovanja živali. Na vprašanje, kako zavarovati živali v mestu, je Zamolova odgovorila, da zagotovo ni vse, kar je postavil človek, škodljivo za živali, s katerimi si delimo mesto. Dejala je, da je treba vedeti, s katerimi živalmi sobivamo. Treba je čim bolj zamejiti škodljive oblike v okolju, dobro pa je tudi čim bolj ozeleniti mesto. "Več je grmičevja in kupov listja, ki jih ni treba takoj pograbiti, več skrivališč bodo imele živali in bolje se bodo počutile," je še povedala Aja Zamolo.