Pred dnevi je na družbenih omrežjih zaokrožil zapis Ane Rogel, ki ji je varnostnik v ljubljanskem Maximarketu kljub temu, da je na invalidskem vozičku, preprečil vstop v dvigalo in zabrusil ostre besede. Tako sogovornica opiše dogodek: "Pred nekaj dnevi sem obiskala trgovino Maximarket. Uporabiti sem nameravala dvigalo, ker bi lahko v želeno spodnjo etažo vstopila le z njim. Ker pa je na dvigalu pisalo, da je v okvari, sem se obrnila na najbližjo prodajalko in jo vprašala, kako lahko še drugače dostopam do želene trgovine, saj sem na invalidskem vozičku. Prijazno mi je povedala, da dvigalo sicer dela, ampak se ga ne uporablja zaradi trenutne korona situacije, saj je potrebno nadzorovati, koliko strank vstopa oziroma izstopa iz trgovine. Prijazno me je napotila do varnostnika. Svetovala mi je, da naj mu rečem, da me zapelje z dvigalom oziroma mi pove, kako lahko pridem v spodnjo trgovino."
Varnostnikove besede so jo močno presenetile, od šoka je bila nekaj trenutkov tiho. "Potem pa sem rekla: 'Čakajte, prosim? Ker sem invalid, si ne smem oziroma ne morem privoščiti takšne trgovine?' Zraven mene je bila tudi mama. Rahlo zgrožena je rekla: 'Oprostite, ta argument pa ni bil na mestu!' On je dodal: 'Potem pa kar pišite v knjigo pritožb.'"
Varnostnik napako priznal
Gre za dogodek, kakršnih ne bi smelo biti. V Mercatorju pojasnjujejo, da so takoj, ko so na Facebooku prejeli sporočilo Ane Rogel, ukrepali in ji izrekli opravičilo. "Iskreno obžalujemo ravnanje varnostnika, ki je sicer zaposlen pri zunanjem izvajalcu, vendar bi moral vedeti, da smo v Maxiju obzirni in pozorni do vsakega kupca. Seveda bomo poskrbeli, da se kaj podobnega ne ponovi v nobenem od sicer razdeljenih delov blagovnice Maxi. Delovanje dvigala je med epidemijo omejeno, vendar je dostopno za invalide in matere z dojenčki."
V Sintalu, kjer skrbijo za varovanje v Maximarketu, so nam sporočili, da vsako takšno informacijo obravnavajo skrajno resno in temeljito preučijo okoliščine dogodka. Ali za varnostnike morda organizirajo tečaje oziroma jih učijo, kako delati z ljudmi? "Od naših zaposlenih zahtevamo dosledno upoštevanje predvidenih postopkov in veliko vlagamo v izobraževanja v smeri, da so varnostniki v vsakem trenutku profesionalni in vljudni," odgovarjajo.
Z varnostnikom, vpletenim v ta primer, so opravili razgovor in ugotovili, "da je izvajal svoje delovne naloge varovanja ljudi in premoženja v skladu z zakonskimi predpisi ter hišnim redom in drugimi navodili, danimi s strani naročnika varovanja. Vsekakor pa, glede na navedeno, varnostnik ni pravilno komuniciral in bi nastalo situacijo lahko rešil na primernejši način. Zato se gospe kot podjetje iskreno opravičujemo. Varnostnika smo na napako opomnili, napako je tudi priznal in jo obžaluje ter se zanjo gospe in njeni mami iskreno opravičuje". V podjetju bodo, kot pravijo, še naprej skrbeli, da bodo takšne odklone, za katere si vsi želijo, da jih ne bi bilo oziroma da bi jih bilo kar najmanj, v največji meri preprečevali tudi nadalje.
Invalidi marsikdaj odrinjeni na rob
Izkaže se, da je za invalide marsikdaj slabo poskrbljeno, zdi se, da se nanje velikokrat nekoliko pozabi. Ana Rogel navrže nekaj primerov: "Od tega, da moram včasih v želene prostore dostopati skozi skladišče s tovornim dvigalom, da so novo zgrajeni pločniki brez klančin, in ko pristojne opozorim na težavo, dobim odgovor: 'Pa saj, a veliko hodiš tam?' Ko pokličem za informacijo glede dostopnosti v avtobus, če le-ta ima 'rampo', dobim odgovor, da tega ne vedo in da naj grem na avtobusno postajo ter počakam dobre pol ure, da pripelje avtobus in se pozanimam pri šoferju. Zgleda, kot da nimam nobenih obveznosti in imam čas čakati avtobus, ki ga na koncu morda sploh ne bom mogla uporabiti. Opozarjanje vzame ogromno časa in energije."
"Upam, da pride dan, ko se invalidnim osebam ne bo potrebno več 'vlačiti' po družbenih omrežjih in medijih"
Sogovornica razmišlja, da verjetno veliko vlogo igra tudi to, da je danes živih še ogromno stereotipov o invalidnih osebah. "Marsikdo je presenečen, ko mu povem, s čim vse se ukvarjam in da doma ne ležim in se smilim sama sebi. Ne živim samo zato, da obstajam. Živim polno življenje. Invalidne osebe ravno tako pripomoremo k delovanju družbe. Med njimi smo posamezniki zelo aktivni, a žal nam stvari, ki sem jih prej navedla, to onemogočajo oziroma otežujejo."
Vredno je spomniti, da imajo tudi oni svoje obveznosti in interese. Ana Rogel pove, da je javna govorka in umetnica, to si želi še nadgrajevati in v tem uspeti. "Nočem biti prepoznavna kot uboga diskriminirana invalidka," pravi in zaključi: "Mislim, da si invalidi ne zaslužimo nič več in hkrati nič manj kot vsi drugi. Žalosti me, da se mora človek izpostaviti in obremeniti na tak način, da doseže svojo osnovno pravico. Upam, da pride dan, ko se invalidnim osebam ne bo potrebno več 'vlačiti' po družbenih omrežjih in medijih, da bi dobili enako obravnavo, kot jo imajo ostali."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
