Hrastnik danes: stanovalci posedajo na balkonih in opazujejo mimoidoče, sprehajalci psov med sabo komunicirajo na varni razdalji, turistov, ki so tako ali tako redki v tej občini, ni. Tudi če bi kdo tja zataval, ne bi imel kam, saj so vse "ne življenjsko nujne" ustanove zaprli. Dežurni obiskovalci, novinarske ekipe, se bojijo ustaviti v kakšni kavarni ali hoditi brez maske. Po tem opisu sodeč, je Hrastnik, kjer se okužbe v domu starejših širijo neprimerno hitro, te dni res postal "drugo Šmarje". Dejansko pa so razlike s Šmarjem pri Jelšah, ki je bila ena najbolj prizadetih občin v prvem valu koronavirusa, velike.
Prvič: Šmarje pri Jelšah je koronavirus ujel nepripravljenega. Nihče ni točno (za)povedal, kako preprečiti širitev, do kakšnih razsežnosti lahko pride. V drugem valu napada virusa bi človek pričakoval, da je bila spomladanska šola stroga učiteljica. Pa vendar so v domu starejših v Hrastniku ob vdoru virusa v ustanovo goli in bosi prosili državo in njene strokovne institucije za pomoč. Predstavniki ministrstev in pristojnih institucij so jih po nekaj dneh le obiskali, minuli teden še pristojna ministra, šele konec tega tedna jim je tako v utesnjenem domu uspelo oblikovati rdeče cone (teh je sedaj že največ) ter sive in bele.
Epidemije uradno ni, tako tudi ni več covid-19 računov