Leto 2012 bo sijajnemu paralimpijskemu športniku Franju Izlakarju ostalo v trajnem spominu. Mariborčan je bil za svoje dosežke na paralimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih, s katerih se je domala vselej vračal s kolajno, deležen najvišjega priznanja na področju športa pri nas, Bloudkove nagrade. Izlakar je na paralimpijskih igrah v suvanju krogle in metu diska osvojil tri zlate kolajne, dve srebrni in bronasto, kar doslej ni uspelo še nobenemu slovenskemu športniku invalidu. Poleg tega ima pet zlatih in štiri srebrne medalje s svetovnih ter eno srebrno in štiri bronaste z evropskih prvenstev, skupno je na največjih tekmovanjih osvojil kar 23 kolajn.
Na kolajni iz Barcelone najbolj ponosen
Franjo Izlakar rad podoživlja spomine na dosežke, ki so močno zaznamovali njegovo življenje. "Kadar se s kom pogovarjam o svoji prehojeni športni poti, se mi pred očmi prikažejo najsvetlejši trenutki predvsem s paralimpijskih iger," pravi 55-letni Izlakar, ki je na tovrstnih igrah nastopil petkrat in domov prinesel šest kolajn. "Prvo, bila je bronastega sijaja, sem osvojil v suvanju krogle leta 1980 v nizozemskem Arnhemu, nato sem v isti disciplini leta 1984 na igrah v New Yorku osvojil zlato kolajno. Na igrah v Barceloni leta 1992, ko je naša odprava prvič nastopila pod slovensko zastavo, sem osvojil dve zlati kolajni, v suvanju krogle z novim svetovnim rekordom in metu diska s paralimpijskim rekordom, z iger leta 1996 v Atlanti sem se vrnil z zlato kolajno v suvanju krogle, štiri leta pozneje pa mi je v Sydneyju uspel enak podvig. Bil sem na dobri poti, da nastopim na paralimpijskih igrah leta 2004 v Atenah, izpolnil sem normo v suvanju krogle, a ker so normo pred menoj izpolnili že trije atleti, sem zaradi izpolnjene kvote ostal doma. Bilo je malo grenkega priokusa, a sem hitro pozabil na Atene. Najbolj mi je v spominu ostala Barcelona, kjer sem za mlado državno osvojil dve zlati kolajni," Franjo Izlakar, dolgoletni član športnega društva Invalid Maribor, osvetli svoje izjemne dosežke.
Leta 2005, po nastopu na evropskem prvenstvu na Finskem, kjer je osvojil bronasto kolajno v suvanju krogle, je Izlakar sklenil aktivno športno pot. "Vmes, leta 2001, sem dobil zaposlitev v Športni zvezi Maribor, poleg tega, da tudi nisem bil več mlad, je bilo zaradi delovnih obveznosti tudi za trening manj časa. Z leti je začelo pešati še moje zdravje," pove Izlakar, ki ima od rojstva cerebralno paralizo.
6
kolajn je Franjo Izlakar osvojil na paralimpijskih igrah
"Mama je imela težaven porod, zdravnik se ni odločil za carski rez, ampak je prijel mojo levo rokico, vlekel zanjo in posledice so bile poškodbe živčevja, ki so prizadele levo stran telesa. Starši tega, da imam prizadeto levo stran telesa, niso vedeli, dokler se nisem začel kobacati, ko so se pokazale posledice prizadetosti," s trpkim glasom razloži Izlakar.
"Kako naj delam štiri ure na dan z odprto rano na nogi"
Več kot dvajset let je naš najuspešnejši športnik invalid bil bitke za kolajne na športnih igriščih, sedaj pa jih bije z birokrati na zdravstvenem področju.
"Domala tri leta in pol sem v bolniškem staležu, imam več zdravstvenih težav, največjo z levo nogo, na kateri imam večcentimetrsko odprto rano. Ta se nikakor ne zaceli, vsak drugi dan jo patronažna sestra preveže. Zaradi bolečin težko stopim na nogo, tudi oteka mi, hoditi skorajda ne moram. Imam tudi druge zdravstvene težave, zlasti s črevesjem, ki mi grenijo življenje, jemljem veliko zdravil, a z njimi le lajšam bolečine. Moje zdravje je vedno bolj krhko," se priduša Izlakar. "Iz stanovanja grem le, če moram v bolnišnico ali k zdravniku, po navadi se peljem s taksijem, tudi z reševalnim vozilom sem se že peljal. Ždim doma, ne vem, kako dolgo bo to še trajalo," doda Izlakar. In nadaljuje s pripovedovanjem žalostne zgodbe: "Star sem 55 let, pri Športni zvezi Maribor sem zaposlen od leta 2001, zdravje, ki mi nikoli ni bilo naklonjeno, je iz leta v leto slabše. Februarja letos sem dobil odločbo Zpiza, po kateri naj bi delal štiri ure na dan. A kako? V službo ne morem, saj potrebujem prevoz, med delom noga trpi, čeprav je delo sedeče. Nikoli nisem bežal od dela in odgovornosti, a če ne gre, ne gre. Moja vloga za invalidsko upokojitev je bila na invalidski komisiji že trikrat zavrnjena z obrazložitvijo, da moje zdravljenje še ni končano. Ja, kdaj pa sploh bo, če je vedno slabše? Sedaj čakam na četrto obravnavo, upam, da ne bom spet razočaran," ne skriva bojazni najuspešnejši slovenski športnik invalid, ki bo v prihodnjih dneh stiskal pesti za naše paralimpijce na igrah v Tokiu. "Upam, da bo kateremu izmed njih uspelo osvojiti kolajno, bila bi že 50. slovenska na tovrstnih igrah."
