Borut Planinšič
Do nedelje, številka ena gor ali dol, nas je preveval dvom. Carlos Alcaraz, najboljši tenisač sveta? Pa ja, biti številka ena terja več od zgolj enega osvojenega grand slama. Lanskega New Yorka. Sploh v času, ko še aktivno nabija rekorder s 23 trofejami. Okej, saj smo imeli celo enega, ki je leta 1983 šel na vrh lestvice ATP brez osvojenega največjega turnirja. Ivana Lendla. In vemo, kakšna kariera je sledila temu. Ampak za teniško veličino se Alcaraz, dokler je tu Novak Đoković, ni zdel ne primeren ne predviden.
Danes je najbrž jasno, da je dostojen naslednik vladarjev tenisa. Seveda en sam dvoboj ni merilo. A tako igrati v finalu Wimbledona, tako premagati Đokovića, ki je na londonski sveti travi doma, preložiti Srbov rekord 24 grand slamov, s čimer bi se izenačil z Margaret Court, mu tako odreči osmo wimbledonsko titulo, s katero bi ponovil dosežek Rogerja Federerja ... Ko vse to narediš na svojem komaj četrtem turnirju na travi v življenju, si ... pravi. Z nedeljskim obračunom, s štirimi urami in 42 minutami telesne in psihološke torture, ki je takoj šla med wimbledonske klasike, si vreden številke ena.
Kaj premore Španec, da to zmore pri vsega 20 letih? Nekaj Rogerja Federerja? Rafaela Nadala? Novaka Đokovića? "Združuje najboljše iz treh svetov," ga je po izgubljenem nedeljskem finalu hvalil Novak Đoković. "Ima značaj španskega bika, bojevitega duha in neverjetno obrambo, ki smo jih videli pri Rafi. Stabilnost Rogerja. Zmožnost prilagajanja, ki je bila dolga leta moja prednost. S takšnim še nisem igral. Roger in Rafa imata očitne prednosti in slabosti. Carlos pa je ... kompleten igralec."
In tako je Španec, ki ga skozi kariero vodi trener in bivši as Juan Carlos Ferrero, ki mu za bogatijo poleg turnirskih nagrad skrbijo sponzorji prestižnih znamk, Nike, Rolex, BMW, Calvin Klein in Louis Vuitton, zdaj pri ... vsega dvanajstih trofejah v karieri, pri čemer je ena od njih predlanski Umag. Vsega dvanajstih? Hja, povsem dovolj bo za zdaj. Dvom, da jih je premalo, da bi ga lahko smatrali za prvega frajerja tenisa, je splahnel po nedelji. Do wimbledonskega finala se je zdelo, da ima Đoković klub 36 letom po slovesu Federerja in ob skorajšnji upokojitvi Nadala odprto pot do ... nešteto grand slamov. Da med mladimi ni nikogar, ki bi ga lahko ustavil. Ne nazadnje se je Alcaraz še letos v Parizu Đokovića ustrašil. V polfinalu so ga zdelali krči, posledica nervoze.
Po skoraj petih urah nedeljskega tenisa strahu ni več. Po takem finalu že ne. Ko premagaš tipa, ki je dobil 34 zaporednih mečev v Wimbledonu, ki tam deset let ni izgubil na osrednjem igrišču ... Res ne. Je napočila menjava generacij? "To sem storil zase, ne za teniško generacijo. Premagati Novaka na vrhuncu, ustvariti zgodovino, osvojiti Wimbledon, to sem sanjal, odkar sem začel igrati," odgovori Carlos Alcaraz. Vsi drugi odgovori še pridejo. Čez leta. A že zdaj, po tem, ko nihče ni videl konca Đokovićeve ere, imamo nov teniški problem: kdo lahko ustavi dolgo vladavino Carlosa Alcaraza, če že pri 20 letih igra takšen tenis?
