Novinarski tereni so posebni. Ustaljeni urniki se podrejo, delovniki se krepko podaljšajo, na nujne osnove pa vseeno ne smeš pozabiti. Ja, poročevalci s terena si kdaj privoščimo tudi kosilo.
Daleč od tega, da bi bil gastronomski ekspert z izostrenimi brbončicami, ki bi znale v vsaki jedi začutiti, ali so jo oplemenitili s soljo iz Tuzle ali Solnograda. Da v Michelinovem vodniku ne bom našel nasvetov za pnevmatike, še vem, bešamel bi tudi znal ločiti od bevande, pri seciranju sestavin za vsako jed, zahtevnejšo od golaža, pa bi bil najbrž natančen kot Andraž Šporar pred golom v Stuttgartu. Nikakršne reference gor ali dol, eno (blago) kritiko si bom pa le privoščil.
V popotovanje do Wuppertala sva vključila postanek za malico. Ustavila sva na počivališču, enem redkih ob nemških avtocestah, ki ga s svojimi okrepčevalnicami še niso okupirali čezatlantski giganti hitre prehrane. Cel teden sem že med Nemci, pa si še nisem privoščil currywursta. Evo, tu je priložnost, je padla odločitev pred sicer lično urejeno postojanko. Bila je najbrž edina na več kot 400 kilometrov dolgi poti, kjer se je osebje med sabo in s strankami sporazumevalo izključno v nemščini. Prvi komunikacijski šum je poskrbel, da je ženica na krožnik položila manjšo porcijo. Dobro, se zgodi. Saj so tudi obroki chefov, ovenčanih s takimi in drugačnimi zvezdicami, majhni.
Optimizem je bil prevelik. Na krožniku se je pojavila gosta rdeča kepa, začinjena s čilijem. Hvala za omako, kje pa je wurst, klobasa? Intenzivno je bilo treba z vilico broditi po rdečem morju, da je med vsem tistim kečapom trčila ob košček mesa. Morda se jih je res nabralo za eno celo klobasico, a kralj jedi je bil paradižnik. Najbrž sem pristranski, ker se ta sadež, ki ga nikakor ne smeš primešati v sadno solato, na lestvici mojih priljubljenih jedi že več kot tri desetletja skuša zaman prebiti med prvoligaše, a pričakovanja ob naročilu jedi, ki bi jo nekateri Nemci najraje razglasili kar za nacionalno specialiteto, so bila vseeno večja.
Dobro, krožnik sem vseeno izpraznil, lakoto sem premagal, a to vseeno ni bilo dovolj, da ne bi padla še ena odločitev. To postojanko bom obiskal trikrat. Prvič, zadnjič in nikoli več. Da bo vse skupaj držalo, pa sem za vsak slučaj še pozabil njeno ime.