Miha Dajčman
Dvakrat sem v času Eura 2024 obiskal Dortmund, dvakrat sem bil priča obsežnim nevihtam. Pred obračunom med Gruzijci in Turki v skupinskem delu tekmovanja sem tako kot tisoče navijačev zavetje poiskal pod streho tribune. V soboto, med tekmo gostiteljev Nemcev in Dancev, je bila zgodba precej bolj zanimiva. In na trenutke tudi nevarna.
Odpravil sem se v dobrih 20 minut hoje od stadiona oddaljeno navijaško cono. Ves čas sprehajanja med navijači v belem in rdečem sem imel v mislih, da je ob 23. uri, dve uri po začetku obračuna, napovedana nevihta z orkanskimi sunki vetra in točo. Nad Dortmundom so se že zbirali črni oblaki, toda tisočev to ni prepričalo, da se ne bi odpravili tekmo spremljat na prosto.
Navijaška cona ob Westfalnu, ki naj bi sprejela do 30 tisoč ljudi, je bila pol ure pred tekmo tako kot stadion nabito polna. Pri treh različnih vhodih ljudi niso več spustili na prizorišče. Nekateri so zato kar preskakovali visoko ograjo, čez njo metali pijačo in nato hitro tekli proti napolnjenemu parku, da jih ne bi opazili policisti.
Z dolgim prepričevanjem varnostnikov, da se bom hitro, ko naredim nekaj fotografij, odpravil, mi je uspelo priti v navijaško cono. Nemci so najprej glasno napovedali prvo postavo moštva, nato prepevali, kako lepo jim je in da so prvaki sveta, v en glas pa so zapeli himno, da ni bilo slutiti, kaj se bo kmalu zgodilo.
Kmalu po začetku tekme so v zrak poleteli kozarci s pivom, prisotni so se razveselili gola, a je bil razveljavljen. Takrat se je na nebu začelo bliskati. Med grmenjem sem pogledal radarsko sliko in se odločil, da se odpravim.
Kakšnih pet minut hoje od parka, blizu postaje podzemne železnice, sem slišal glasne žvižge. Očitno so v navijaški coni ustavili predvajanje tekme. Voditeljica je ljudi kriče pozivala, naj se odpravijo na varno. Že čez nekaj trenutkov sem za sabo videl reko ljudi.
Podzemna železnica je že bila polna, električni skiroji za čuda niso delovali, zato sem se odpravil na bližnjo bencinsko črpalko, ki je bila zaradi tekme izropana. "Nič nimamo. Ne, tudi dežnika ne. Nevihta bo," mi je dejal gospod za pultom. Ko sem stopil iz trgovine na črpalki, pa so se v nalivu, ki se mu je kmalu pridružila toča, pod streho začeli zbirati premočeni Nemci in Nemke. Z "ole" so pozdravili vsakogar, ki mu je uspelo priti pod streho. Znova so zapeli šlager: "O, kako lepo je!"
Po dvajsetih minutah se je vreme umirilo, slabe volje pa ni bilo. "Ne vemo, koliko je rezultat, tekma je prekinjena. Važno, da se imamo super," so mi razlagali mladi sogovorniki. Kako super so se šele imeli kakšni dve uri kasneje, ko so Nemci premagali Dance. V dvorani hokejskega nižjeligaša ob stadionu, kjer sem spremljal konec tekme, so morali zaradi gneče zapreti vrata pred novimi gosti, tudi tam pa je kmalu pred polnočjo odmevalo "oh wie est das schön".
Obiščite spletno stran brez oglasov.
