Pa smo ga dočakali. Slovenski rokometaši - še bolj pa navijači - svetovnega prvenstva še nikoli niso imeli tako na dosegu roke. Hrvaška je mundial resda gostila že pred 16 leti, a takrat se naši rokometaši nanj niso uvrstili. Ne le lokacija, za Slovenijo je bil ugoden tudi žreb, Kubanci pa so se že pred uvodno tekmo zdeli primerni nasprotniki. Hitro so sicer začeli izkoriščati svojega največje aduta, surovo moč, a ta jim razen nekaj izključitev in še večje zmede ni prinesla želenega učinka. Storili so veliko tehničnih napak, te pa so Slovenci obračali v svoj prid in v enajsti minuti povedli s štirimi goli razlike. Od daleč je bilo videti, da se ne mučijo, ampak v rokah zlahka držijo vse niti igre. Selektor Uroš Zorman je sicer tik pred tekmo, ko je izbiral šestnajsterico, ki bo dobila priložnost, prečrtal Boruta Mačkovška in Klemna Ferlina. Prvega zaradi prebavnih motenj, drugega zaradi lažje poškodbe mišice na nogi.
Vsaka tekma kot finale
Slovenski goli so padali z vseh strani, Zorman pa je priložnost za igro ponujal široki paleti igralcev. V prvem polčasu v igro nista vstopila le Domen Makuc in Urban Lesjak. Če katera, je bila ravno tekma s Kubo primerna za ogrevanje pred tistimi, ki prihajajo in na katerih naši ne bodo v tako izraziti vlogi favoritov. Z nekaj lepimi obrambami - Kubanci so streljali predvsem od daleč, videlo se je, da so taktično šibkejši - se je izkazal tudi Jože Baznik. Slovenci so po dobrih dvajsetih minutah igre vodili že z desetimi goli prednosti, strelsko sta bila najbolj razpoložena Tadej Kljun in Rok Ovniček. Strelski post reprezentance s Karibov pa je kar trajal in trajal ... Svoj peti gol so Kubanci dosegli šele pet minut pred odmorom, po več kot dvanajstih minutah suše.
Razlika v kakovosti je bila očitna, mogoče celo bolj, kot je bilo pred tekmo pričakovati. Slovenci so nasprotno obrambo prebijali zlahka, nenehno so prihajali do čistih strelov. Plus devet ob odmoru se je glede na prikazano zdelo še malo, a povsem dovolj, da so naši v drugi del krenili mirno. V drugem polčasu je - kar se je večkrat pokazalo kot dobitna kombinacija - Baznika v vratih zamenjal Urban Lesjak, vse je bilo pod nadzorom tudi v napadu. Ko se na devetih metrih dvigne Aleks Vlah in žogo proti golu vrže s 110 kilometri na uro, se mreža pač mora zatresti. 27-letnik je v drugem polčasu povsem eksplodiral, do konca je zbral pet golov in bil igralec tekme. Kljub visokemu vodstvu je bila napadalna taktika gotovo pravilna izbira, večkrat se je namreč na velikih tekmovanjih tudi gol razlika izkazala za zelo pomembno.
Pozitivno presenečen nad navijači
Sredi drugega polčasa je prednost Slovenije prvič narasla na več kot 15 golov, Slovencem pa je še naprej šlo kot po maslu. Razumljivo miren je bil tudi selektor Zorman. Ta je kot zadnjega v igro poslal še enega od ključnih igralcev, Barceloninega Domna Makuca, ki bo imel veliko večjo vlogo na prihodnjih tekmah, ko bo nasprotnik bolj enakovreden. Prednost naših, pri katerih so se med strelce, z izjemo vratarjev in Blagotinška, vpisali prav vsi, je rasla vse do konca. Nekaj minut pred zaključkom je v golu Kubancev končala že 40. žoga. Zabavali so se tudi slovenski navijači, petja in plesa ni manjkalo. Zmaga z 22 goli razlike je gotovo lepo vabilo, da jih v soboto v Zagreb, ko se bodo naši udarili z Zelenortskimi otoki, pride še več.
