In memoriam: Aleš Pušnik (1942-2022)

Na srečanju, ki jih je za svoje najbližje in prijatelje 20. junija v teniškem centru v Zrkovcih ob praznovanju 80-letnice življenja pripravil legendarni mariborski voznik relija Aleš Pušnik, je bilo opazno, da je krhkega zdravja. "Ko sem aprila lani postal stanovalec doma Pod gorco in ko me je pet mesecev pozneje zadela kap, se je moje življenje obrnilo na glavo. Desna roka in desna noga sta kot posledica kapi odpovedali in pristal sem na vozičku. Moje življenje postaja muka. Ne vem, kaj bodo prinesli prihodnji dnevi," mi je na srečanju z otožnim glasom pripovedoval Aleš, za prijatelje tudi Kuki. Kot da bi slutil, da se mu življenje izteka. Ni minil poldrugi mesec od srečanja, ko so se uresničile najbolj črne napovedi - Aleš je za vedno zatisnil oči. Zadnje slovo od nekdanjega sijajnega voznika relijev bo danes ob 11.30 na pobreškem pokopališču v Mariboru.

Aleša Pušnika so že kot otroka zanimali avtomobili in motorji. Kako ne bi, ko pa je bil njegov oče avtomehanik. Prvič je z motorjem dirkal, ko mu je bilo 14 let, seveda brez vozniškega dovoljenja. Pri šestnajstih letih so mu, prav zaradi dirkanja, izjemoma dovolili opravljanje izpita, leta 1967 pa je začel dirkati tudi z avtomobilom. "Prvič sem nastopil na dirki v Stubiških Toplicah, na eni od dirk državnega prvenstva. Osvojil sem prvo mesto in premagal legendo jugoslovanskega avtomobilizma Jovico Palikovića. Nepričakovani uspeh je v meni še poglobil željo po dirkanju in pozneje so se uspehi na dirkah po Jugoslaviji in na tujem vrstili," se je Aleš ob 80-letnem jubileju spomnil mladostnih let.

S posebnim zanosom je vselej, kadar smo bili v njegovi družbi, obujal spomine na dirke na reliju Monte Carlo, čeprav se niso končale po njegovih željah. "Na najbolj znamenitem reliju sem tekmoval štirikrat zapovrstjo, od leta 1973 do 1976. Imel sem frizirani renault Gordini s 1600 ccm in 135 KM, ki je dosegal hitrosti več kot 200 km/h. Moji sovozniki so bili na prvem reliju Rok Freyer, na drugem Marko Kožar, na tretjem in četrtem pa Rudi Šali. V vseh štirih dirkah niti enkrat, čeprav mi je vselej dobro kazalo, nisem privozil do cilja. Žal se je vedno zgodilo kaj nepredvidljivega."

Podobno kot je bila nepredvidljiva nesreča po prvem reliju Monte Carlo leta 1973, ki se je končala s strahovitimi posledicami. "Po reliju sem se na povabilo podjetja Renault odpeljal v Pariz po novega jeklenega konjička. Obstajala je tudi možnost, da bi mi ponudili mesto poklicnega voznika v njihovih dirkalnikih. Na avtocesti pri Bremnu pa se je zgodilo. Zadel sem v levo stran tovornjaka, ki je, kot so pokazale poznejše analize, vozil s hitrostjo 16 km/h, pa še zadnja leva luč na njem ni gorela.

Po 127 šivih na glavi, zlomljeni čeljusti na sedmih mestih in večkrat zlomljenem nosu sem bil sedem dni v komi. Na srečo sem se izvlekel. Večjih posledic nesreče pozneje nisem čutil, žal pa je po vodi splavala možnost imenitne zaposlitve in dobrega zaslužka," je Aleš opisal spomine na skorajda usodno nesrečo. Leta 1981 je končal tekmovalno pot, saj za dirkanje ni imel več motivacije. Prosti čas je zapolnjeval s smučanjem in tenisom - vse do dneva, ko se je konjičkoma zaradi bolezni moral odpovedati.

Ob Pušnikovi smrti so se nanj spomnili tudi pri AMZ Slovenije. Na spletni strani so zapisali med drugim, da je bil Pušnik eden od pionirjev avtomobilskega športa pri nas in da je slovenski avto-moto šport izgubili šampiona in enega največjih imen v zgodovini avtomobilskega športa v Sloveniji.