(INTERVJU) Asi v en glas: "Občutkov, kot so v Planici, ne doživiš nikjer drugje"

Samo dva meseca v letu 2024 sta bila potrebna, da so kar štirje slovenski orli občutili slast zmage na posamičnih tekmah. Anžetu Lanišku je to uspelo na novega leta dan v Garmish-Partenkirchnu, Lovru Kosu v Lake Placidu in nato še v Lahtiju, vmes pa še Domnu Prevcu v Saporu in Timiju Zajcu v Oberstdorfu. Ni dvoma, da bo ta četverica ob poslavljajočem se kapetanu Petru Prevcu tudi v Planici ciljala najvišje. Prav zato smo fante zbrali na kup in jim pred letalskim spektaklom vsakemu posebej zastavili nekaj vprašanj ter odgovore zapisali v obliki skupinskega intervjuja.  

Fantje, v tej sezoni se nikoli ne ve, kdo bo udaril. En vikend zmaga eden, drugič drugi, tretjič tretji ... Vsi štirje ste v tem koledarskem letu že okusili slast zmage, tudi Peter je redno osvajal druga mesta. V čem je skrivnost ekipnega uspeha?

Lovro Kos: "Vsi smo na visokem nivoju, vsak je zmožen zmagati. Vprašanje pa res ostaja le še, kdo bo to, komu se bo poklopilo priti na zmagovalni oder. Saj tudi med nami je vedno neka interna borba. A vedno zdrava. Denimo kdo bo na treningu moči več dvignil - ali kakšna podobna 'bedarija', ki pa vnaša zdravo tekmovalnost med nas. In to nas drži gor, pri vrhu."

Domen Prevc: "Poleti smo bili na treningih tako izenačeni, drug drugega smo vlekli naprej, vsakič je nekdo nekaj dodal ... Potem se pa hitro zamenja, kdo med nami bo na vrhu. Ko je enkrat toliko fantov na vrhu, ko vidiš, da se da, ko vidiš, da si zraven in si pomagamo, se hitro poklopi enkrat enemu, drugič drugemu. Tudi na treningih je tako, čeprav se mi zdi, da Timi in Anže še največkrat izstopata. Morda na nas, ostale, ta tekmovalna trema potem zna tudi pozitivno vplivati, da še nekaj dodamo."

Timi Zajc: "Naj kljub pohvali dodam, da smo pa zdaj že vsi tako dolgo v skokih, da vemo, da treningi niso realen pokazatelj. Vsak vikend je zgodba zase - druga skakalnica, razmere se ti morajo poklopiti, tudi ti moraš biti tisti dan na pravem nivoju ... Je pa lepo, da vemo, da smo vsi fizično dobro pripravljeni in da smo, če se nam vse poklopi, vsi zmožni zmagati. Seveda pa vsi treniramo, da bi bili najboljši, zato tudi na treningih pogledamo, kdo kam skoči. Ne nazadnje smo tudi konkurenti - in če nisi med najboljših pet, ne potuješ na tekmo svetovnega pokala. In tudi tam je s stališča posameznika čisto vseeno, ali te preskoči Nemec, Avstrijec ali ekipni kolega."  

Anže Lanišek: "Pravilno je, da so po moji poškodbi fantje nadaljevali delo in nanizali zmagovalne vikende. Tako bi moralo biti celotno sezono. Morda smo jo začeli malo na levi nogi, nismo bili čisto stoodstotni, a lepo je, da s(m)o v drugem delu sezone vsi pokazali, kaj zmoremo oziroma zmorejo. Očitno drug drugega res ženemo toliko naprej, da konkurence v naši ekipi nikdar ne bo zmanjkalo. Zelo vesel sem, da je tako - da smo kot ekipa mladi, pa vseeno uspešni. Zadnji dve, tri leta imamo kar borbe za preboj na ekipno tekmo. Spomnim se, ko nas je bilo na SP v poletih v Vikersundu pet med najboljših osem na treningu. V Planici je vsako leto podobno. Tudi letos se bom moral zelo potruditi, da pridem v ekipo. A tudi če mi ne uspe, ne bo konec sveta, sploh ker sem bil na dolgotrajnem prisilnem počitku."

So se pa med rezultate prikradla tudi nihanja - vse od vrha do roba trideseterice. Kako to?

Lovro Kos: "Sam zase ocenjujem, da mi za konstantnost manjkajo predvsem izkušnje v svetovnem pokalu. A počasi se navajam na vse to ... Pa ne bom rekel, da na zmage, ampak na vso to pozornost, ki pride z lepimi dosežki. Se pa zame osebno ni prav nič spremenilo, ko sem presekal niz četrtih mest in se končno povzpel na oder za zmagovalce. Če bi bil vselej četrti, bi bil prav zadovoljen." 

Timi Zajc: "Pri meni je bilo rezultatsko nihanje najbolj očitno med poljsko turnejo in SP v poletih. Dokazal sem, da se da v enem tednu marsikaj narediti. Velika tekma se je bližala in sem moral na hitro nekatere stvari spremeniti, si spočiti, odmakniti glavo - in potem je spet šlo. A precej podobno je bilo tudi lani pred nordijskim SP v Planici. V kriznih trenutkih je pomembno, da se odmakneš iz tega okolja, da prideš domov in si s svojimi ter za kak dan odmisliš skoke."

Kako drugačni so poleti od navadnih skokov na manjših napravah?

Timi Zajc: "Na velikankah Slovenci ponavadi vemo, da smo favoriti. Tja greš z drugačno miselnostjo in večjo samozavestjo."

Domen Prevc: "Na letalnicah je tudi pomembno, da znaš držati figuro, da znaš izkoristiti zrak. To so prvine, ki dodajo večjo vrednost na večjih skakalnicah in letalnicah."

Lovro Kos: "Meni se tehnično niti ne zdi tako drugače leteti ali skakati na manjših skakalnicah. Drugače je samo v glavi. Prepričati se moraš, da je vse isto, da ni toliko nevarno. Je pa hitrost večja, višje letiš, dlje se skače ... Malo je drugače, a razlika ni velika."

Anže Lanišek: "Se strinjam; v glavi je drugače, tehnika skoka pa ostaja popolnoma enaka - ničesar ne smeš spreminjati, dodajati ali odvzemati. Tu je treba le z zaupanjem in na polno, kot je treba skočiti na 90- ali 120-metrskih skakalnicah. Ne smeš se ustrašiti ali preveč napadati, ampak se lotiti poleta z ravno pravšnjo mero vsega. Vsekakor pa moraš biti še posebej na letalnicah stoodstoten. Tam ni časa in prostora za oklevanje, ampak se je treba poleta res lotiti pogumno."

Koliko vas je strah na letalnicah?

Timi Zajc: "Nekaj strahu je prisotnega. Na vsaki letalnici, pa tudi pred vsakim poletom, je mene osebno strah. Prvi polet le skušaš preživeti. Takrat se tudi malo treseš."

Lovro Kos: "Morda strah niti ni prava beseda, bolj gre za strahospoštovanje. Po eni strani ne smeš biti preveč agresiven, po drugi ne preveč pasiven. Zmeraj je treba najti srednjo, zlato cono skokov, ki je varna in prinese največ metrov."

Anže Lanišek: "Čeprav v Planico prihajam po poškodbi kolena, zame ne bo čisto nič drugače. Poznam skakalnico, vem, kako tam stvari delujejo. Kar se kolena tiče, me nič ne skrbi, da ne bi zmogel. O tem tudi ne želim, ne mislim in niti ne bom razmišljal." 

Zakaj smo oziroma ste Slovenci v smučarskih poletih še posebej dobri?

Timi Zajc: "Morda smo še malo bolj pogumni pri odskoku na mizi."

Anže Lanišek: "Mislim, da ima pri vsem skupaj veliko prav Planica. Vsi si že od nekdaj, odkar smo začeli skakati, želimo nastopiti v Planici. Pa ne le nastopiti, ampak dobro skočiti. Ta želja je vsako leto večja - in ko si dovolj star, pride tudi priložnost. Nekateri potrebujejo dlje, da se na polete privadijo, drugi malo manj, so pa očitno poleti v naši krvi, v našem DNK-ju. Slovenci smo lačni in si res želimo leteti."

Domen Prevc: "Pri meni gre tudi za način skakanja. Sam imam nižjo parabolo skokov, tudi na manjših skakalnicah. A to, da prinesem več hitrosti, kar mi gre dobro, mi bolj koristi na letalnicah."

Vam osebno so smučarski poleti v primerjavi s skoki še toliko bolj posebni?

Timi Zajc: "Meni sigurno. Velikanke imajo svoj čar. Tudi vzdušje je na teh tekmah še toliko bolj posebno. So tekme, na katerih si res želiš biti na vrhu. Denimo v Lillehammerju pred sto gledalci od tega ne odneseš kaj veliko. Na velikih tekmah pa veš, da bo tam vse, vključno s tvojimi navijači. In smučarski poleti so vedno velik dogodek. Tudi to je čar, ki mene dodatno dvigne." 

Domen Prevc: "Jaz si na poletih nekoliko bolj zaupam, ker bolje začutim oporo zraka. Vem, kaj narediti, kako odreagirati. Na letalnicah nekako lažje skačem, z manjšim bremenom. Ko ti pri nečem gre, ko si pri nečem zaupaš, da boš boljši od ostalih, ti stvari veliko lažje stečejo. Morda je to pri meni neka dodana vrednost pri poletih."

Timi, vi ste v zadnjih dveh letih na velikih tekmovanjih, ne glede na to, ali je šlo za manjše skakalnice ali letalnice, osvojili devet medalj in se profilirali kot skakalec za velike tekme. Kako vam je to uspelo?

Timi Zajc: "Včasih morda res potrebujem kak velik motiv, tudi kanček strahu. A na velikih tekmah je pomembno, da se ne ustrašiš preveč. Vemo, da se na takšnih velikih tekmah tudi kakšen favorit ustraši in naredi napako, zato je še malo več možnosti, da prideš naprej."

Kam umeščate planiško letalnico v primerjavi z drugimi?

Timi Zajc: "Planiška letalnica je najlepša, najbolj šolska, tam se da najlažje najdlje skočiti. Vikersund je najbolj zahtevna letalnica. Tam vsako leto dva, trije res letijo, ostali pa imajo težave skočiti čez 220 metrov. Oberstdorf in Kulm sta kar podobni letalnici, manjši kot ostali dve, in precej lepi za leteti daleč."

Domen Prevc: "Sam sem v preteklosti večkrat dejal, da imam najraje Vikersund, pa me je kdo čudno pogledal. Naj vas potolažim. Odkar so Vikersund popravili - oziroma po moje pokvarili - mi je Planica vsako leto ljubša oziroma Vikersund manj poseben in slabši. Sploh ko pogledaš celoten dogodek - kako je zapakirana organizacija, gledalci ... Po tem je Planica Planica, res špica."

Lovro Kos: "Meni se zdijo vse letalnice med seboj precej različne. Vikersund se mi zdi najbolj varen, ker se čez celoten prelet leti relativno nizko. Planiška letalnica je po drugi strani kar precej strašna, sploh če potegne vzgornik. Takrat se res kar malo zatreseš, a greš s spoštovanjem dol." 

Kaj vam osebno pomeni planiški vikend, kako posebne so te tekme?

Timi Zajc: "Najlepše je, ko prideš z Norveške in ugotoviš, da je treba samo še enkrat spakirati - pa še to ne gre za potovanje, ampak se samo prestaviš v Kranjsko Goro. To je res lep vikend, ko vsi pričakujemo tudi lepo, skoraj spomladansko vreme, ogromno navijačev ... In če ob tem še dobro letiš, je to najlepša tekma v sezoni."

Lovro Kos: "Planica je en tak spektakel ob koncu sezone, vse se tam dogaja, delijo se globusi ... To je res nekaj posebnega, nikjer drugje ne doživiš takšnih občutkov kot v Planici. Tudi če tja po dolgi sezoni prideš utrujen, te dvigne občinstvo, domače okolje - in utrujenost kar izgine."

Anže Lanišek: "Ko gre vse kot po maslu, je tiste dni res lepo biti smučarski skakalec, še posebej slovenski. Ko skočiš daleč, ko ti uspe polet, kakršnega si želiš, je to občutek, kakršnega ne moreš dobiti nikjer drugje kot doma, v Planici."

Letos bo Planico zaznamovalo slovo Petra Prevca ...

Domen Prevc: "Hja, kaj pa vem. Nič kaj se ne pogovarjamo o tem, vsak vleče svojo 'špuro'. Pač so neke prelomnice v življenju posameznika in ... To je to. Od Petra smo se lahko vsi veliko naučili. Sam pa ne morem reči, da mi je bil kdaj vzornik - morda ravno zato, ker mi je brat."

Lovro Kos: "Naj dodam, da je bil Peter res pravi kapetan, ki ga bo ekipa sploh v začetku naslednje sezone res pogrešala. Od njega se lahko učiš že samo, če ga opazuješ. Če smo kdaj o čem glasovali in je bilo mnenje deljeno, je njegov glas prevladal. V bistvu je imel dvojni glas, ker ga spoštujemo in je starešina ekipe."

Letite Slovenci v Planici s težkim nahrbtnikom, polnim visokih pričakovanj cele Slovenije?

Tim Zajc: "Jaz ne. Do zdaj mi je vedno dobro šlo. Lani sem zadnji dan zelo presenetil. Sam osebno malo dam v ta nahrbtnik. Imam ga le, ko si res veliko želim. In ko si res veliko želim, mi je ponavadi tudi uspevalo."

Domen Prevc: "Največ od sebe pričakujemo tekmovalci sami. Jaz osebno kar rezultat v top pet, če ne celo v top tri, če vse stvari funkcionirajo tako, kot je treba. Če ne bom dosegel tega, bi bil ... Ne bom rekel, da razočaran, bo pa grenak priokus. A na koncu je najbolj pomembno, da v poletih uživaš, da ti uspe kak dolg polet in da tako odkljukaš Planico. Pa saj na koncu nimaš za kaj biti turoben ali žalosten, sezone je konec, na obzorju je nova, tako da je v vsakem primeru vesel čas leta."

Anže Lanišek: "S tem nahrbtnikom je tako - po navadi si ga nalagamo tekmovalci sami. Od vsakogar posebej se pričakuje, da tekmo oddela, kakor najbolje zna, ter se ne obremenjuje z rezultati in pričakovanji okolice. Morda v tistih prvih letih, ko nastopaš na velikanki, živčki res malo delajo tudi večer pred tekmo, sčasoma, iz leta v leto, pa tekmovanje postane užitek. Skoraj bi rekel rutina, a to ni prava beseda, saj moraš biti na letalnici stoodstoten."

Kakšen pa je vaš prvi spomin na Planico?

Timi Zajc: "Bil sem star okrog enajst let, ko smo šli družinsko gledat polete. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, ko sem imel možnost iti na trenersko tribuno in tam spremljati, kako mimo mene odskočijo oziroma letijo s hitrostjo 100 km/h. Ko kot majhen otrok to vidiš v živo, si kar fasciniran. Recimo Gregor Schlierenzauer mi je bil takrat najbolj všeč. In čeprav sva kmalu, sicer za kratek čas, postala tudi neke vrste tekmeca, mi je ostal vzornik. Še zdaj rad pogledam njegove najboljše skoke, kot vsi radi pogledamo poteze kakšnih dobrih športnikov."

Domen Prevc: "Kot majhen otrok sem bil takrat s teto in sestrično v Planici, oče je bil merilec. Spomnim se, da mi je bil takrat Bjorn Einar Romoren zvezda. Meni je bil najbolj všeč, ker si je ravno lastil rekord."

Anže Lanišek: "Moj prvi spomin sega v leto 2005. To je bil eden najlepših vikendov, ki se lahko zgodijo v smučarskih skokih. Svetovni rekordi so padali drug za drugim - Matti Hautamäki 235 metrov, Romoren 239 metrov, Janne Ahonen čez 240 metrov s padcem ... Takrat je bila mreža narisana do 240 metrov, ampak je šel še dlje ... Tudi Robert Kranjec je šel 229 metrov, moj vzornik Rok Benkovič 226 metrov ... Takrat so padali vsi rekordi - osebni, državni, svetovni ... Jaz sem to gledal na televiziji in po tej Planici - malo pred tem je Benkovič postal tudi svetovni prvak - začel skakati. Tisti dan sem se odločil, da nekega dne želim v tisti dolini pod Poncami pristajati tudi jaz." 

Domen, koliko pa spremljate sestro Niko, ji kaj svetujete?

Domen Prevc: "Pa niti se nič kaj ne vtikam v njene skoke. Pogledam, kolikor pač najdem čas. Večinoma ga niti nimamo, ker tudi sami ob vikendih tekmujemo. Pač spremljam, pogledam rezultate, seveda pa sem zelo vesel, če ji uspe. Že lani bi se ji lahko marsikaj poklopilo, pa je imela nekaj zgrešenih, 'podrtih' skokov. To sezono, ko pa se je utirila v zmagovalne tirnice, pa je res špica."