(INTERVJU) Valter Bonča: Ker so vedeli, da sem nevaren, so bolj pazili name

Dvakrat je zmagal na dirki po Avstriji, enkrat po Sloveniji, dvakrat kolesaril na olimpijskih igrah in na Giru. Medalja v Barceloni in udeležba na Touru sta se mu za las izmuznili iz rok. Valter Bonča še danes zveni znano, čeprav je tekmovalno kariero 54-letni Idrijčan zaključil že pred 16 leti. Pogovarjala sva se čisto blizu njegove trgovine s kolesi v nekoč rudarskem mestu.

Začeli ste s tekom na smučeh, ko ste bili stari 12 let, pa ste prišli med kolesarje. Kaj vas je potegnilo v kolesarstvo, kaj je bilo odločilno?

"Ko sem treniral kot smučarski tekač, je bilo dosti trenerjev oziroma starejših tekmovalcev kolesarjev, ki so bili čez zimo na smučkah. Pripovedi, kako je na dirkah, kako trenirajo, kakšna kolesa imajo, so me prevzele. Dobil sem kolo oziroma sem si ga moral kar sam zaslužiti, potem pa sem bil poleti kot smučarski tekač veliko na kolesu in sem na njem res začel uživati."

Primož Roglič je bil najprej smučarski skakalec, po poškodbi prišel na kolo, postal olimpijski zmagovalec in se povzpel na oder za zmagovalce na vseh treh največjih tritedenskih dirkah na svetu. Ali je to specifika kolesarstva ali pa je to fenomen Rogliča?

"To je zelo zanimivo, ker smučarski skakalec potrebuje čisto druge predispozicije. V kolesarstvu moraš biti vzdržljiv, hiter in močan. V skokih pa je eksplozivnost najbolj pomembna, nisem strokovnjak za skoke, ampak po pogovorih vem, da je pomembno, da v pravem trenutku reagiraš, občutek moraš imeti in eksplozivnost. Roglič pa je edini primer, ki je prišel iz športa, ki nima nič s kolesarstvom, in v njem naredil nekaj, kar je posebnost v svetu."

Pogum pa moraš imeti za skoke in za kolesarstvo. Spusti v kolesarstvu so za pogumne, pa prerivanje v skupini, ogromno je tudi padcev. Ta pogum je bil verjetno prednost, ko se je Zasavec vključeval v kolesarstvo.

"Ima nekaj problemov s tem, ker nima osnovne šole kolesarstva. To se pozna in to vejo vsi. Ni dolgo, kar sem se o Rogliču pogovarjal z italijanskim trenerjem. Rekel je, da če je kje padec, je on zagotovo zraven, če pa nihče ne pade, on kar sam pade. To je res, ker mu nekatere osnovne stvari mogoče manjkajo. Tadej Pogačar pa to ima. Je pa res, da je Roglič hitro napredoval, ampak to mu, podobno kot drugim, ki začnejo kolesariti pozno, še vedno manjka."

Rekli so, da moram napisati knjigo

Kar nekaj nekdanjih slovenskih športnikov je izdalo biografijo, tako da nikakor niste edini. Imate občutek, da se dobro berejo, ali pa imate športniki željo, da se na ta način izpoveste, daste iz sebe, kar vas je mučilo skozi kariero?

"Dolgo sem razmišljal, da bi sam to naredil, potem pa so me še prijatelji spodbujali, naj že enkrat nekaj naredim. Velikokrat, ko smo se družili, sem povedal kakšne zgodbe in so rekli, da moram napisati knjigo. Vedel sem, da sam tega nisem zmožen, saj moraš imeti občutek in znanje. Po naključju sem spoznal Gregorja Pavšiča, pogovorila sva se in mislim, da sva bila dokaj uspešna."

Naslov je 700.000 kilometrov. Kateri so bili najtežji?

"Po navadi je tako, da najtežje stvari poskušaš čim prej pozabiti. So pa bili verjetno to trenutki, ko sem bil poškodovan in nisem mogel iti na dirko, čeprav sem si zelo želel, sploh na Giro d'Italia. Ko padeš in se poškoduješ, ti je najtežje. Sami kilometri niso bili takšen problem, psihično si mogoče bolj podrt kot pa fizično. Kilometri so najtežji na tritedenskih dirkah. Zadnji teden se boriš sam s sabo, ker ne moreš spati niti jesti, glava ni več na pravem mestu in razmišljaš samo še o cilju."

V karieri ste bili zelo uspešni v Avstriji. Najprej ste na dirki po Avstriji zmagali leta 1989 in nato še leta 1992, kar vam je odprlo vrata v njihovo ekipo in kolesarski profesionalizem. Je bila odločitev težka?

"To je bilo še v Jugoslaviji in takrat je bila ločnica med amaterji in profesionalci. V tistem času je bil za Slovenca zelo velik uspeh, če je lahko šel med profesionalce. Tudi če si bil dokaj dober, si težko prišel v največje klube. Po prvi zmagi na dirki po Avstriji se mi je odprlo. Star sem bil 21 let, relativno mlad za tiste čase, ko sem šel v Avstrijo. Niti nisem vedel, kam sploh grem. Enostavno sem tvegal, saj jezika nisem znal, ampak se je vse dobro razvilo. Kasneje sem se naučil tudi jezika in v ekipo Bosch sem se super vklopil."

Kariero ste zatem nadaljevali v Italiji, nekaj časa pri Poljakih, doma začeli pri Soči, potem pa bili tudi pri ptujski Perutnini in kranjski Savi. Kje ste se najboljše počutili?

"Najlepše mi je bilo v Avstriji. Živel sem v neki vasi, mogoče je štela 800 prebivalcev, in vsi so me poznali. Bil sem pri družini, v kateri so bili trije sinovi, tako da sem se pri njih res dobro počutil in tudi v samem klubu. Takrat sem imel tri ponudbe, eno z Dunaja, iz Linza in Mattighofna, manjšega avstrijskega kraja čisto na nemški meji. Za Boschevo ekipo sem se odločil, ker sem bil pri njih, preden sem podpisal, enkrat na obisku, ko so odpirali kolesarsko stezo, in takrat so me povabili. Tako smo se spoznali in že takrat mi je bilo lepo pri njih zaradi domače okolice in preprostih ljudi."

Okoli 2000 evrov mesečno

Kakšni so bili zaslužki v tistem času?

"Bistveno manjši, govorim na pamet, okoli 2000 evrov mesečno. Strategija našega kluba je bila drugačna kot pri drugih, nagrajevali so nas po rezultatih. Drugi klubi so imeli višje fiksne pogodbe, pa mogoče manjše premije. V klubu smo bili res prijatelji in za nas ni bil problem, kdo bo najboljši, ampak je bil pomemben čim boljši rezultat. Tudi meni so pomagali. V ekipi smo imeli Poljaka, ki ni mogel končati dirke, ampak v prvi polovici dirke je vse sam porihtal, tako da smo ga večkrat mirili, češ da ni treba toliko delati. Na tekmi višjega ranga smo kot ekipa dobili od 4000 do 5000 evrov nagrade, ki smo si jih vedno razdelili."

V čem so poleg nagrad še razlike med takratnim profesionalizmom in današnjim?

"Takrat je bilo morda vse skupaj bolj romantično. Danes je vse dosti bolj našponano, klubi so že cele firme. Jumbo Visma ima zaposlenih sto ljudi, ali pa še več, ki se ukvarjajo samo s kolesarji, tako da pridejo na enega kolesarja morda trije ali štirje ljudje. Takrat je bilo vse malo bolj preprosto, ni bila pomembna vsaka malenkost tako kot danes, pa tudi oprema in materiali so se bistveno spremenili. Stroški so seveda zdaj občutno višji."

Na Giru ste bili dvakrat, na drugem vašem leta 1994 je etapa potekala tudi po Sloveniji. Malo je manjkalo, pa bi dobili to preizkušnjo, a vam je v Kranju tik pred ciljem etapno zmago odnesel vaš klubski kolega. Kaj se je zgodilo?

"Ne na tisti dirki, naslednje leto sva bila skupaj v ekipi, se pa tega spomnim, kot da bi bilo včeraj. Peljali smo čez Savo na Jelenov klanec in ravno pod klancem sem popravil pozicijo, tako da sem bil med prvimi, takrat pa je on s strani priletel pred mene. Takoj ko malo zabremzaš, izgubiš hitrost, izgubiš dva metra, takrat ti pa drugi tekmovalci zaprejo prostor in si avtomatsko zadaj. Takrat se je to zgodilo in je bilo praktično konec. Smola, ampak to je del dirke. Sprinterjem se to večkrat zgodi."

V Barcelono po medaljo

Leta 1988 ste bili na olimpijskih igrah v Seulu še kot Jugoslovan, leta 1992 v Barceloni pa osamljeni slovenski jezdec. Takrat že z velikimi ambicijami po medalji, blizu ste bili, a se spet ni izšlo. Zakaj?

"Problem je bil predvsem v tem, da sem bil brez ekipe. Res je, da sem šel po medaljo, čeprav tega nisem na glas govoril. Tisti, ki so me poznali, so vedeli, da sem tega sposoben. Tudi druge ekipe so vedele, da sem nevaren, zato so tudi dosti bolj pazili name, sploh italijanska ekipa. Eden od kolesarjev, Mirco Gualdi, mi je povedal, da so na sestanku rekli, da z mano ne sme nihče voziti. Če oni ne bi imeli takšne taktike, bi bil morda uspešen v sprintu, ki je bil idealen zame. Če bi si ga lahko sam narisal, bi ga prav takšnega. Takrat sem bil res v življenjski formi. V Italiji smo imeli štiri dirke in na vseh sem bil med prvimi petimi."

Leta 1995 ste zmagali na dirki po Sloveniji, kar vam je znova dvignilo cilje. Videli ste se že na francoskem Touru, a ostali doma. Spet po spletu nekih čudnih okoliščin.

"Vse skupaj je bilo malo smešno. Teden pred Tourom sem v ekipi opravil že vse priprave, imel sem že karto v rokah. Štiri ali pet dni pred odhodom so me klicali iz Italije, da ne bom šel. Rekli so, da so udeležbo na Touru odpovedali ekipama Deutsche Telekom in Selle Italia, iz dveh naredili eno. Še zmeraj sem upal, da bom šel, vendar se je italijanski kolesar, ki prej sploh ni bil v programu, odločil, da bi dirkal. Mene so avtomatsko vrgli ven."

Kako pa je bilo z dopingom v vaših časih?

"To takrat še ni bilo tako razvito in razširjeno. Doping je bil, ampak so ga imeli le tisti najboljši. Določene stvari mi niso bile najbolj jasne. Ko sem prišel v Italijo, je bilo vse novo. Prvo leto sem dosegel neki nivo, naslednje leto, ko sem bil bistveno boljši na treningih, hitrejši in močnejši, sta na klancu prišla dva kolesarja v ospredje, zadaj pa je bila skupina 50 kolesarjev. Ni mi bilo jasno, kako je to mogoče. Mislim, da je bil že takrat doping kolikor toliko na nivoju, ampak je to bil šele začetek. Deset let kasneje je bil na vrhuncu, saj antidoping še ni bil tako močan. Kolesarji danes pravijo, da so kontrole takšne, da tega ne moreš več skriti."

S Pogačarjem, Rogličem, Matejem Mohoričem in drugimi odličnimi kolesarji imamo Slovenci tako močno ekipo, da pred vsako največjo dirko računamo na najvidnejše uvrstitve. Je to predvsem neko naključje ali posledica načrtnega dela v slovenskem kolesarstvu?

"Mislim, da v Sloveniji trenerji zelo dobro delajo z mlajšimi ekipami, torej dečki in mladinci. Ne šele zdaj, ko sta Roglič in Pogačar v ospredju, ampak so že prej. Mohorič je začel kot mladinec, Pogačar tudi, naši trenerji pa imajo dobro znanje tudi v primerjavi z drugimi državami. Mladi kolesarji imajo odlične pogoje, dobre trenerje in to se pozna. Baza mladih kolesarjev je v Sloveniji zelo velika, zato sem prepričan, da bo v naslednjih letih, ko bosta Roglič in Pogačar nehala, še kdo zadaj. Ne moremo reči, da bodo tako dobri, smo pa fenomen, saj je v Sloveniji registriranih toliko kolesarjev, kot je v Lombardiji kolesarskih klubov. Je pa nivo pri nas zelo visok."

Kdo je v najožjem krogu favoritov za zmago na letošnjem Giru?

"Od Slovencev bo vozil Jan Tratnik, ki pa zagotovo ne bo šel na generalno uvrstitev. Verjetno bo izbral eno ali dve etapi, ki mu bosta pri srcu, in bo tam poskušal zmagati. Na najtežjih etapah bo verjetno čisto zadaj, ker pa ni izrazit gorski kolesar, bo izbral eno srednje težko etapo in bo poskušal z begom priti do zmage. Mislim, da bo generalno Vincenzo Nibali spet pokazal svojo moč, ker je to njegova dirka, čeprav se zdaj ne sliši veliko o njem. Mislim, da bo ves čas spredaj, zadnji teden pa bo pokazal svoje sposobnosti. Tukaj so še Francozi, Romain Bardet je tudi dober gorski kolesar in na teh etapah bo zagotovo med favoriti. Mislim, da bo Richie Porte tudi med njimi."

Po karieri ste bili najprej trener, nato pa ste odprli trgovino s kolesi. Posel verjetno kar cveti.

"Trenersko obdobje je trajalo dve leti. Težko je biti trener, ker klubi nimajo ravno veliko denarja in jim je težko plačevati trenerja. Moj prvi trener Stane Velikanja je imel v Idriji servis oziroma kolesarsko trgovino. Rekel je, da gre v penzijo, samo njegovo robo sem pobral in trgovino na novo odprl. Res je, da se veliko ljudi ukvarja s športom, sploh s kolesarstvom, in k temu so pripomogli tudi rezultati naših vrhunskih kolesarjev."