Uroš Gramc
Dvanajsto sezono je George Bennet med profesionalci in je med bolj izkušenimi člani moštva prvega kolesarja sveta. S profesionalizmom se je spoznal pod Johanom Bruyneelom pri Radioshacku in ostal v ekipi tudi, ko jo je prevzel Italijan Luca Guercilena in jo pod sponzorjem Trek preselil na ameriška tla. Največji pečat je 32-letni Novozelandec pustil pri Jumbo Vismi, kjer so sprva nanj gledali kot na tekmovalca za največje preizkušnje. Pred šestimi leti je bil deseti na Giru, nato dobil dirko po Kaliforniji in Giro končal kot osmi, a je kasneje presedlal v vlogo pomočnika Primoža Rogliča.
Bil je zraven ob njegovih prvih dveh slavjih na Vuelti, ko mu je bil blizu na Touru ... A zdaj bo z vsem znanjem in izkušnjami pomagal sicer njegovemu prijatelju, vendar tudi velikemu tekmecu Tadeju Pogačarju. "Sprememba ni bila nujna, v resnici sem bil zelo zadovoljen. Zelo dobra ekipa, dobro sem se razumel s fanti, rad sem delal s Primožem, ampak sedem let ... Če ne bi zdaj naredil spremembe, je ne bi nikoli. Začel sem gledati za možnostmi, veliko sem se pogovarjal z UAE-jem, s Tadejem in sem dobil zelo dober občutek. Je pa naključje, da sem bil najprej z enim slovenskim zvezdnikom in da sem zdaj z drugim. Odločitev o spremembi je bila prava, pa nič slabega ne mislim o Jumbu, je pa zelo drugače," nam je pred dirko v Liegu - po bolezni jo je odpeljal za trening in ne povsem do cilja - dejal Bennett.
Obe ekipi sta iz zgornjega razreda svetovne serije. Kakšne so razlike?
"Veliko je pomembnih razlik. Eno je nizozemsko mentaliteta, vse je strogo, tu pa je bolj družinsko vzdušje. Mislim, da ima vsaka ekipa svoje prednosti, meni je všeč, da so se zgodile spremembe. Tudi tukaj veliko in trdo delamo z novo opremo, je pa stil treniranja povsem drugačen, druga filozofija je. Ampak, kot rečemo v angleščini, veliko je načinov, kako odreti mačko. Na isto točko lahko prispeš iz različnih smeri."
"Eno je nizozemsko mentaliteta, vse je strogo, tu pa je bolj družinsko vzdušje"
Vam je ta način bolj všeč?
"Všeč mi je, ker je drugače, všeč mi je nov pristop, ampak je še prezgodaj reči, ali je ta boljši zame. Sem pa doslej zelo užival."
Tudi slovenska šampiona sta drugačna, pa ne le zaradi razlike v letih. Imata po vašem mnenju kaj skupnega, za kar bi lahko rekli, da je slovensko?
"Zelo sta si različna. Pri obeh imam občutek, pa ne vem, ali je to ravno slovenska značilnost, da sta na kolesu oba ubijalca. Oba hočeta zmagovati. Seveda hočemo vsi, ampak preostali pač nismo dovolj dobri, haha. Drugačna sta tudi po stilu vožnje, ko nista na kolesu, ampak na koncu dneva sta oba neustrašna tekmovalca."
Primoža ste srečali, ko je prišel v svet visokega kolesarstva, in z njim doživeli velike zmage in težke trenutke, pri Tadeju pa gre zdaj le navzgor.
"S Tadejem še nismo imeli slabega trenutka. Zdaj smo z njim sočutni. Ni ga z nami, to so težki trenutki zanj in za njegovo družino. Na kolesu pa je doslej imel zgolj dobre dneve, ampak slabi zagotovo pridejo in zato sem tu. Na Touru bomo jaz, Marc (Hirschi) in Rafa (Majka) v gorskih etapah njegova zavarovalna polica. Ima močno moštvo okrog sebe, če bo imel slab dan, in na kaj takega treba biti pripravljen. Nikoli še nisem videl takšnega športnika, kar se tiče fizičnih lastnosti. On je nekaj povsem drugega kot mi vsi."
Ste se v teh letih naučili kaj slovenskih besed?
"Gremo, gremo, haha."
Ste že bili v Sloveniji?
"Ne, želimo pa iti ob koncu tega leta na počitnice. Vem, da je država majhna, in mislim, da je zelo podobna Novi Zelandiji, zelena, z malo ljudmi, ponosna država. Mislim, da nam bo lepo. Pri Jumbu smo imeli neki dogovor s slovensko turistično organizacijo in so nekateri bili na Rogli na trening kampu, ampak jaz ne."
Leta 2017, ko ste zmagali na dirki po Kaliforniji, smo mislili, da boste potegnili ta voz, a se je vaša kariera obrnila v drugo smer.
"Leta 2020 sem se vrnil, blizu sem bil v Burgosu, Lombardiji, zmagal sem v Piemontu, ampak potem sem preostali del leta pomagal drugim fantom. Svoje priložnosti sem izkoristil in sem bil vedno eden boljših, ampak preteklo leto zame ni bilo dobro. Mučil sem se in to je bil katapult za odhod. Potreboval sem nekaj novega. Letos sem začel z dobro formo, ampak zadnji mesec sem bil zelo bolan in sem se v zadnjih treh tednih zapeljal le kakšnih štirikrat. Zdaj spet začenjam in bom imel dovolj časa, da se pripravim na Dofinejo. Upam, da izkoristim svojo priložnost in bom na Touru za Tadeja. Vse zanj, stoodstotno v pomoč, na drugih dirkah pa da sem spet zraven, da poskušam kdaj zmagati."
Kako je biti kolesar kot Novozelandec? Rodili ste se na drugi strani planeta, ampak večino časa živite v Evropi.
"Od doma sem šel z 18 leti in najprej sem dirkal kot amater, da sem sploh prišel do profesionalcev. Družine ne vidim prav pogosto, pogrešam prijatelje iz šole. Ampak sem tudi zelo srečen, ker vidim povsem drugi del sveta. Tukaj sem si ustvaril življenje, naučil sem se novega jezika, španščine. Živimo v Andori, tudi v Gironi imamo svoj prostor. Imam nov krog prijateljev, kar mi je dalo veliko priložnosti. Če bi vse življenje ostal na Novi Zelandiji, bi bilo bolj enostavno, ampak ne bi imel enakih izkušenj."
Boste po karieri ostali v Evropi?
"Ne vem, kako dolgo bom še kolesaril, morda pet, šest let, dokler bom lahko. Zelo rad imam to, kar počnem. Ko bom prenehal, zagotovo ne bom šel takoj domov. Tukaj sem si ustvaril življenje in morda bo pol-pol, ampak Evropa mi je všeč in končno se tu počutim kot doma."
Zadnji dve leti sta bili verjetno še posebno težki zaradi covida.
"Ja, in če sem želel domov, sem moral najprej za dva tedna v hotel v karanteno. Na primer za božič. Ampak vsem je bilo težko, ne smem se preveč pritoževati, podjetja so se zapirala, ljudje so umirali, pri dveh tednih v hotelski sobi ne smem jokati. Ni to konec sveta."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
