Slovenci v sezoni kolesarskih klasik: Veliko poguma ter odmerek norosti in preračunljivosti

Z Liege-Bastogne-Liege se je zaključila sezona spomladanskih klasik, od dvanajstih v svetovni seriji sta bili kar dve tretjini na belgijskih tleh, dve v Italiji, po ena v Franciji in na Nizozemskem. Peloton se zdaj obrača proti večdnevnim preizkušnjam (nekaj jih je tudi že za njim). Že jutri se prične Romandija in naslednji konec tedna Giro. A niti Tour ni več daleč, vsaj za tiste, ki se želijo nanj temeljito pripraviti. Najprej počitek, nato ogled trase, višinske priprave in kakšna dirka za ogrevanje. Dva meseca se bosta zasukala, kot bi mignil.

In s kakšnim izkupičkom in vtisom prvi del sezone zaključuje slovenska sedmerica med svetovno elito? Že po pogledu na vrh jakostne lestvice, lahko rečemo, da z odličnim. Tadej Pogačar in Primož Roglič sta se obdržala na vrhu. Matej Mohorič se jima je približal in s četrtim mestom Slovenija beleži zgodovinski uspeh. Presežki so bili tudi na cesti, Strade Bianche, Milano-San Remo, Pariz-Nica, so čislane trofeje in novi spomeniki ter mejniki slovenskega kolesarstva. Imajo pa tudi preostali uspehe za izpostaviti, čeprav je njihovo delo v osnovi drugačno in očem javnosti manj vidno.

Najmočnejše noge planeta

Prvi kolesar prve tretjine leta, pa ne le pri nas, ampak v svetu, je brez dvoma Tadej Pogačar. Kot edini je v WorldTouru dosegel tri zmage. Najprej je za ekipo Združenih arabskih emiratov osvojil zelo pomembno domačo dirko ob Perzijskem zalivu. Nato je tudi na dirki dveh morij na Apeninskem polotoku ponovil lanski uspeh. Kot novo pa je v vitrino postavil trofejo z znamenite in - z makadamskimi odseki - atraktivne klasike Strade Bianche, kjer je impresioniral s tako hrabrim in dolgim pobegom kot pred njim še nihče. Pri 23 letih se mu je uresničila želja, da se dokaj resno posveti belgijskim preizkušnjam. S tem je vnovič požel simpatije kolesarskega boga Eddyja Merckxa, ki pravi, da ta šport ni le Tour de France.

Že ob debiju je bil po Flandriji do zadnjih metrov v boju za zmago z Mathieujem van der Poelom na njegovem terenu. Morda je ta dirka pustila nekaj grenkega priokusa pri Komendčanu, ker se zdi, da je imel najmočnejše noge v karavani. Podobno velja za uvodni spomenik sezone, Milan-San Remo, kjer pa je bila trasa premalo selektivna in konkurenca preveč pozorna, da bi jo lahko vso premagal. Je pa s tem upravičil svoj sloves in že oddal kandidaturo za prvega favorita dirke po Franciji.

S sposojeno pogruntavščino

Od prestolnice Lombardije do prestolnice italijanske popevke je Matej Mohorič pokazal vse svoje znanje, inovativnost in drznost. S še eno pogruntavščino (njegovo "žuželko" so sicer prepovedali) - iz gorskega kolesarstva sposojeno potopno sedežno - je divjal do slavja na svojem prvem spomeniku in četrtem za Slovenijo. Vsa študioznost, ki jo usmerja v kolesarstvo, se zlatemu maturantu vrača, čeprav brez močnih nog in malce "norosti" ne bi šlo.

Gorenjec pri zrelih 27 letih dokazuje, da ni več le kolesar za najdaljše etape na večdnevnih dirkah, ampak tudi za ekstremno dolge in zahtevne klasike. Povsem se jim je posvetil v prvem delu leta in bil eden vidnejših kolesarjev na njih. Odpeljal jih je kar deset, od teh vse najimenitnejše, vse štiri spomenike. In blestel je tudi na najbolj brutalnem, Pariz-Roubaix. Ob najbolj bojeviti predstavi od vseh v karavani mu je le kanček sreče zmanjkal, v zadnjih kilometrih je izgubil boj za zmago. Tudi njegov naslednji cilj je Tour de France.

Še več preprečila poškodba

Primož Roglič si je start v leto zastavil podobno kot lani in po dveh ogrevalnih dirkah v Franciji osvojil preizkušnjo Pariz-Nica. Morda manj prepričljivo, kot bi pričakovali po lanski popolni prevladi vse do nesrečne zadnje etape s številnimi padci. A ob pomoči Wouta van Aerta (cela Jumbo Visma je blestela v tistem času) je bil ravno dovolj dober, da mu je uspelo vknjižiti veliko in sladko zmago.

Morda je poslušal nasvet petkratnega zmagovalca Toura Miguela Induraina, naj teh dirk ne jemlje povsem resno, sicer mu bo zmanjkalo energije, ko bo šlo za rumeno majico na Elizejskih poljanah. Zasavec tokrat ni blestel na maloštevilnih enodnevnih dirkah. Večina jih je bila celo nižjega ranga, mu je pa obrambo zmage v Baskiji kot naskok na drugo na Stari dami, ki mu od vseh spomenikov najbolj ugaja, preprečila poškodba kolena. V Jumbo Vismi pravijo, da je v Ardenih manjkal zgolj preventivno. Zadeva da je pod kontrolo, bo pa to še podaljšalo njegovo obdobje nedirkanja pred Tourom. A le treniral (kot lani) ne bo. Za generalko si je izbral - predlani skoraj usodno - Dofinejo.

Za več kot "le" deseterico

Jan Polanc je bil po januarja prebolelem covidu negotov na startu v sezono. A je do danes nanizal toliko dirk kot še nikoli prej v spomladanskem delu sezone (38) in je celo na vrhu svetovne lestvice. Izkazal se je na nižjem nivoju, po petih letih je celo zmagal. Na pokalu Laigueglia je kronal ekipno premoč, nato pa presedlal v svetovno serijo.

Resda imajo pri Emiratih obsežen zdravstveni karton, Kranjčan se celo malce čudi, da ga toliko pošiljajo okrog. A če ne bi bil dober, ga zagotovo ne bi. Danes bo začel nastopati še po Romandiji. Nato ga najbrž le čaka počitek pred nadaljevanjem. Toda na tritedenskih dirkah ga verjetno ne bomo videli. Vsaj do jeseni ne.

Bo pa na prvi v letu kot edini nastopil Jan Tratnik, na "domačem" Giru, ki gre spet blizu njegovega doma. Tudi za 32-letnim Idrijčanom je uspešna pomlad. Zelo prepričljiv je bil na klasikah, kdaj celo boljši od Mohoriča in med več kolesarji Bahraina, ki so streljali z vsemi topovi. Zrel tudi za kaj več kot "le" deseterico. Sploh v Belgiji, kar za nekoč vajenca QuickStepa niti ne čudi. In če bo vsaj približno ohranil pripravljenost za dirko po Italiji, nova etapna zmaga na njej ne bo nobeno presenečenje.

Veselje za pomočnika

Veliko je spomladi dirkal tudi Luka Mezgec (29 dni), a zelo malo z Michaelom Matthewsom. Do dveh zmag je izkušeni pomočnik v sprintih pomagal novincu pri BikeExchangu Dylanu Groenewegnu po Savdski Arabiji, kjer je bil tudi sam edinkrat na stopničkah. Odpeljal pa je tudi celoten program klasik. Najboljši, tik za deseterico, je bil na dirki Gent-Wevelgem. Na dirkah Amstel Gold in Pariz-Roubaix ni prišel do cilja.

Domen Novak ima v šesti sezoni pri Bahrainu največ tekmovalnih dni (25) do te točke. So pa 26-letniku sestavili precej drugačen program od drugih. Bil je prisoten le na etapnih dirkah, med drugim na Pariz-Nica in po Baskiji. Bil je v pomoč kapetanom, zmage pa se je veselil v Andaluziji z Woutom Poelsom. Tudi zanj ta čas še ni počitka, pred vrati ima Romandijo.