Kapetanka Teja Oblak po izpadu Slovenije z Eurobasketa: Tudi hotela ni bilo lahko zapustiti

Za slovensko žensko košarkarsko reprezentanco je že četrto evropsko prvenstvo, a čeprav je bilo domače, so ga rakete odigrale najslabše med vsemi do zdaj. Leta 2017 so zmagale enkrat in končale na 14. mestu, leta 2019 so prav tako enkrat slavile in po porazu v repasažu za četrtfinale končale kot desete, enaka usoda jih je doletela po dveh predtekmovalnih zmagah leta 2021. No, s tremi porazi brez ene same zmage so tokrat končale na 15. mestu.

Po zadnjem porazu na tekmi proti Franciji, ki so jo Slovenke odigrale morda najbolje na prvenstvu, a še tretjič izgubile po slabši igri v drugem delu dvoboja, kapetanka Teja Oblak ni skrivala ponosa: "Okej, vedele smo, da, kar se tiče rezultata, tekma več za nič ne šteje. A pred tekmo smo si rekle, da bomo dale vse od sebe. Zelo sem ponosna na vse. Borile smo se od začetka do konca. Francija je zelo dobra ekipa. Na koncu je zmagala. Poraz za nas ne pomeni ničesar. Ne sklanjamo glav. Zgodilo se je, kar se je. Vemo, da je pred reprezentanco svetla prihodnost. Delali bomo na tem in nadaljevali po začrtani poti."

Vse se je zarotilo

S svetlo prihodnostjo je 32-letna igralka Prage ciljala na pomlajeno reprezentanco, katere polovica se je prvič soočila s tekmovanjem na veliki sceni. Debitantke so bile Tina Cvijanovič, Hana Ivanuša, Lara Kozina Bubnič, Ajša Sivka, Gala Kramžar in Blaža Čeh. Čeprav vse med njimi niso dobile velike minutaže, obenem pa je reprezentanca doživela neuspeh, je Oblakova prepričana, da so se iz izkušnje vendarle česa naučile: "Seveda nam ni lahko, tudi hotela ni lahko zapustiti, še preden se je četrtfinale sploh začel. Pred prvenstvom smo vendarle imele višje cilje. A mlade igralke so se iz tega veliko naučile. Lahko rečem, da tudi jaz. Predvsem je najbolj pomembno, da je vsaka igralka dala svoj maksimum, na kakršenkoli način že. O naši ekipi kljub neuspehu ne morem reči nič slabega. Resda smo zgrešili priložnosti za zmago proti Veliki Britaniji in Nemčiji, a tak je šport. Takšno je življenje. Včasih zmagaš, včasih izgubiš. To moraš sprejeti in iti naprej."

Tokratni porazi so bili morda še nekoliko bolj boleči ne le zaradi tega, ker je šlo za domače evropsko prvenstvo, pač pa, ker jim je vselej zmanjkalo malo moči in kadra v končnicah. "Nismo igrale popolne. Imele smo veliko težav s poškodbami. Druga pesem bi bila tudi, če bi imele Američanko. Tudi to se ni izšlo. Ne vem, kako se je vse zarotilo. Kot ekipa smo dale vse od sebe. Res smo bile blizu praktično na vsaki tekmi. Najbolj nas je bolel poraz proti Nemčiji, ki nam je preprečil napredovanje. Ni ga bilo lahko preboleti. Všeč mi je, kako je ekipa stala skupaj od začetka do konca. Treba je pogledati tudi pozitivne stvari. Kljub trem porazom smo pokazale veliko srce. Mislim, da je tudi publika to začutila. Zahvala vsem, ki so nas podpirali. Nimamo si česa očitati. Tak je pač šport. Seveda si želiš boljših rezultatov. Na koncu je zmanjkal mogoče tudi kanček sreče," je ugotavljala najboljša slovenska strelka turnirja s povprečjem 17 točk na tekmo.

Izbrane besede za selektorja

Kljub razočaranju ob enemu od vrhuncev karier in zdaj že počasi veteranskemu statusu Oblakova za zdaj še ne razmišlja, da bi se reprezentančno upokojila: "Sama se v reprezentanci vidim vedno, če bo le zdravje to dovoljevalo. Niti približno še ne razmišljam o tem, da bi nehala igrati košarko, tako da dokler bom zdrava, bom vedno na voljo reprezentanci." In še preden je postalo znano, da bo zgodbo z ekipo nadaljeval tudi selektor Georgios Dikaioulakos, si je Oblakova zaželela prav to: "Ogromno je prinesel. Od svojega košarkarskega znanja, psihološke priprave, govori, ki jih ima … Res je dober motivator. Čutimo, da smo se pod njegovim vodstvom zelo povezale - in res bi rade videle, da ostane naš selektor. Veliko stvari prenaša na igralke. Okrepil je našo samozavest. Izjemen je njegov način razmišljanja o košarki. Prinesel je tudi določeno mero sproščenosti. Res je dobra kombinacija vsega in o njem lahko govorim le s pozitivnimi besedami."