Uroš Gramc
Paris Arena Sud so tri športne dvorane. Gospodarsko razstavišče ima številne hale, številke ena, štiri in šest so preuredili v začasne športne objekte za odbojko, rokomet in namizni tenis. V tem vrstnem redu padajoče je njihova kapaciteta. Jorgič in Kožul sta preskočila prvi krog v najmanjši dvorani, rokometaši so Hrvate kresnili v najbolj bučni, odbojkarji Kanadčane v najbolj majavi.
V balkanskem kotlu so namerili glasnost 105 decibelov. Novinarski kolega je rekel, da je to blizu zvoka reaktivca, meni se je zdelo, da bi lahko bilo za dva pralna stroja. Težko bi na pamet, katerega energijskega razreda, je pa dejstvo, da bi se ju pošteno slišalo skozi zaprta vrata kopalnice. Vzdušje je bilo primerno sosedskemu derbiju, a daleč od tistega, kar bi doživeli kje bližje domu. V Francijo so potovali strastni navijači, sem dobil občutek, ki šport nosijo v srcu, ne pa najbolj vročekrvni, ki zažigajo atmosfero.
Na tribunah so tudi iz "nevtralnih" držav, ki pač hodijo samo gledat, ali pa so slučajno na počitnicah in bodo rekli, da so bili na olimpijskih igrah. Nad temi se je hudoval Slovenec, ki sem ga srečal v metroju. Na hitro sva izmenjala par besed, niti predstavila se nisva, ker sem jaz opolnoči še tipkal, on pa je po telefonu iskal vstopnice. Težko je prihajal do njih. Slišal je, da so jih Francozi kupovali po smešno nizkih cenah in jih zdaj vračajo, on pa nanje preži, ko se na spletu sprostijo.
V balkanskem kotlu so namerili glasnost 105 decibelov
Za tekmo Slovenije in Kanade jih očitno niso prodali. Sprva Francozov nismo opazili, nato pa so se oglasili. A šele, ko je animator v dvorani najprej izzval naše, potem pa nasprotne navijače. Po treh rundah so dosegli že spodoben nivo, nato pa so dobili priložnost še Francozi, ki so "iz prve" udarili čez vse. Blizu 105 decibelov. In pri tem bi moralo ostati, ne pa, da so si izmišljali še neke igrice, ki so jih dvignile na noge.
Ne, niso to tribune, ki bi dovoljevale rajanje. Mogoče prireditelji niso izbrali takšnih prave namembnosti, primerne se bolj ali manj zgolj za gledališke predstave. Če se malo grdo izrazim, je bilo, kot bi za tribune postavili gradbeni oder oziroma rušt po domače. In to bolj takšnega, kot jih imajo firme za odpis in padejo v roke domačim mojstrom. Saj videz ni slab, da ne bo narobe, videti so solidno, trdne pa kaj prida niso. Ko se je tekma razživela in z njo občinstvo, je bilo zelo podobno vožnji z barko po razburkanem Jadranu. Le pristanek bi bil bolj trd kot v morje. Malo se že bojim tekme z gostitelji iger, ko bo zagotovo še bolj živahno. Naj animator pri bankirkah raje prej kontaktira z mano, če ga zanima nabor pesmi, ki dvigujejo vzdušje. Pester spisek imam, vsaki točki je sledil nov napev. Zdelo se mi je kot, da sem v Avstriji na smučanju, v Vienni v Dobrovcah, na Live Aidu v Londonu ...
