Uroš Gramc
Prišel je dan, ki si ga nismo ravno želeli. Zadnji petek olimpijskih iger in rokometni polfinale v Lillu. Pa ne zaradi uspeha naše reprezentance, niti slučajno, zanj bi šli tudi v Bordeaux, Lyon ali kar na Tahiti, katerokoli prizorišče, ampak francoske igre zahtevajo dodaten logističen napor.
Borba za slovenske kolajne je (bila) te dni tudi na drugem konce Francije v jadralskem Marseillu, pa na golf igrišču malo iz Pariza, na plezališču praktično na dvorišču ... Ognjemet se obeta marsikje, še preden bo padel zastor, mi pa smo jo za začetek mahnili na skrajni sever Francije, kamor so se v začetku tedna malce presenetljivo preselili varovanci Uroša Zormana. Temu bi lahko rekli kar projekt, ker je zahteval kar nekaj iznajdljivosti, načrtovanja in dodatnih stroškov. Ni samo tako, da se usedeš na vlak in si v dveh urah tam, kot se (brezplačno) prevažamo po Parizu (in drugih olimpijskih mestih). Za pot na medkrajevnih relacijah moraš vozovnico kupiti, za petkovo srečanje z Danci pa bi bilo potrebno še prenočišče (čeprav je tisto v Parizu plačano in prazno). Ponoči po tekmi ne bi šlo nazaj v prestolnico, je prepozno, pa naša zlata Korošica pleza že zjutraj, kar tudi ni nepomembno ...
"Za uspehi bi šli tudi na Tahiti, a to je dan, ki si ga nismo želeli"
Skratka, prireditelji so spektakel razselili po celi državi in jim je zelo malo mar, kako novinarji sledimo dogajanju. Tudi pri našem olimpijskem komiteju, pri katerem so se zelo potrudili za kolesarski dirki v Tokiu in nas prevažali še skoraj enkrat dlje, pa so nam tokrat obrnili hrbet, čeprav bi bilo verjetno manj zahtevno, da bi nam prišli naproti. A nič ne de, ni to takšna stvar, ki bi nam pretirano pokvarila razpoloženje, smo se pač predstavniki medijev, ki smo v Franciji sami, torej le z enim predstavnikom, organizirali, najeli avtomobil in jo pičili še v olimpijski Lille.
Ali pa neolimpijski, kakor hočete. Ker mesto, nekoliko manjše od Ljubljane, olimpijsko živi le v okolici edinega prizorišča, drugod je pač normalen mestni utrip. A zaradi tega je bil dostop precej lažji in hitrejši, ko smo se enkrat prebili iz milijonske prestolnice, parkirali ob trgovskem središču nedaleč od dvorane, se v miru najedli v restavraciji brez pretirane gneče in odkorakali na delovno mesto.
